Ksenija Hribar (1938–1999)

plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja

Ksenija Hribar (foto iz kratkega filma Xenia na gostovanju, Filip Robar Dorin, 1975)

Ksenija Hribar (1938, Ljubljana), je po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani in angažmaju v ansamblu ljubljanskega SNG Opera in balet, leta 1965 odšla na izpopolnjevanje plesnega znanja v Veliko Britanijo na Marie Rambert School of Ballet. Nekaj let kasneje je šolanje nadaljevala na London Contemporary Dance School. Kasneje se je priključila matični plesni skupini in bila med ustanovnimi člani London Contemporary Dance Theatra (LCDT). Z direktorjem LCDT Robinom Howardom pa je sooblikovala tudi izobraževalni plesni program. Leta 1977 je diplomirala na stolici za gledališče (Drama Department, Faculty of Arts and Humanities) na Univerzi Victoria v Manchestru.

Po vrnitvi iz Velike Britanije leta 1978 je koreografirala v predstavah slovenskih dramskih gledališč, plesne skupine London Contemporary Dance Theatre, Baleta Opere SNG v Ljubljani in Skupine Lidije Sotlar. Med leti 1973-1996 je koreografirala na skoraj vseh odrskih deskah v Sloveniji (SNG Drama Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, SNG Maribor, SLG Celje, Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče ljubljansko, Stalno slovensko gledališče Trst, Lutkovno gledališče Ljubljana, Gledališče Glej …) in sodelovala s številnimi režiserji (Dušan Jovanović, Mile Korun, Mario Uršič, Aleš Jan, Vinko Möderndorfer, Janez Pipan, Dušan Mlakar, Vito Taufer in mnogimi drugimi).

Leta 1984 je z Damirjem Zlatarjem Freyjem soustanovila prvo profesionalno plesno skupino Plesni Teater Ljubljana (PTL) v Sloveniji (in v Jugoslaviji), kjer je bila do konca ’90 umetniška vodja, kasneje pa članica umetniškega sveta zavoda PTL. S plesalci Plesnega Teatra Ljubljana je leta 1984 režirala in koreografirala Plesno učno uro, ki je bila med leti 1986 in 1989 vključena v izobraževalni program Cankarjevega doma.

Bila je pobudnica soustanoviteljica in prva predsednica Društva za sodobni ples Slovenije (1994). Leta 1991 je postala docentka za umetnost giba in predstojnica katedere za plesno in gibno izraznost pri AGRFT. Poleg umetniškega delovanja, je sodelovala v izobraževalnih TV oddajah (otroški plesni musical Maček Muri, režija Slavko Hren), strokovnih odborih in ekspertnih skupinah ter napisala več strokovnih člankov. Ksenija Hribar je bila na področju plesa ena izmed gonilnih sil v boju za vzpostavljanje temeljnih postavk za formacijo profesionalnih institucionalnih pogojev sodobnega plesa pri nas.
S koreografinjo, plesalko in pedagoginjo Majo Delak, je bila tudi glavna pobudnica za nastanek “plesne gimnazije”, ki deluje od leta 1999/2000 v okviru SVŠGUGL.

ZAPOSLITVE

19561959 in 1963/64 – članica baletnega zbora Opere SNG v Ljubljani
1963 – status svobodnega umetnika kot plesalka in kasneje koreografinja (s presledki do 1992)
19671974 – ustanovna članica (founder member) London Contemporary Dance Theatre (delala kot plesalka, plesni pedagog in koreograf. LCDT je opravil pionirsko delo, ne samo kot prvo poklicno sodobno plesno gledališče v Angliji, ampak tudi pri vzgojno izobraževalnem delu na svojem področju. Del službenih obveznosti je bilo tudi aktivno sodelovanje na t.i. »residencies« na univerzah po Angliji, s katerimi so razvijali razne oblike plesnega izobraževanja)
1977/78 – Z direktorjem LCDT in šole, Robinom Howardom, pripravljala program za “One year Foundation Course in Dance”, ki vodi k univerzitetnemu študiju plesa na tej šoli (BA Hons. in Dance)
19781992 – koreografinja v svobodnem poklicu in plesna pedagoginja
19631998 – koreografirala okrog sto del, največ kot umetniška sodelavka-koreografinja pri predstavah dramskih gledališč, pa tudi za plesne skupine kot so LCDT, Balet Opere SNG, skupina Lidije Sotlar in Plesni Teater Ljubljana. Ustanovila in postavila na noge našo prvo poklicno sodobno plesno skupino Plesni teater Ljubljana, kjer je prva leta tudi sama učila. Učila tehniko in kompozicijo na raznih tečajih, plesnih šolah itd. Zasnuje in vodi Učno uro za ples, namenjeno kulturnemu izobraževanju srednješolcev v Cankarjevem domu.
19921997 – docentka za gib na AGRFT
od 1997  – izredna profesorica na AGRFT

AVTORSKE PREDSTAVE (PTL)

1998 SENTIMENTALNE REMINISCENCE, Plesni Teater Ljubljana
1997 BIKEC FERDINAND JR (adaptacija predstave Bikec Ferdinand), Plesni Teater Ljubljana
1996 KOMEMORACIJA – POSUŠENE SOLZE, Plesni Teater Ljubljana
1989 ODISEJEV POVRATNIK, Cankarjev dom, Linhartova dvorana
1988 BIKEC FERDINAND, Cankarjev dom, Linhartova dvorana
1987 NOSTALGIJA, Cankarjev dom, Linhartova dvorana
1986 ALPSKO SANJARJENJE, Cankarjev dom, Linhartova dvorana
1985 KONCERT, Dnevni plesa, Cankarjev dom, Linhartova dvorana
1985 KRST /BRIDKE SOLZE ZA L.M., otvoritev festivala Druga godba, Križanke, Ljubljana
1983 ADAGIO, kor. Ksenija Hribar s plesno skupino Danes zadnjikrat (Sinja Ožbolt, Mare Mlačnik, Breda Sivec, Brane Završan) – Dnevi plesa, Cankarjev dom, Ljubljana

SEZNAM AVTORSKIH KOREOGRAFIJ KSENIJE HRIBAR V LCDT (1970-1972) 

1972 TREOO, koreografija: Xenia Hribar, premiera: 18. 8. 1972, The Place, London [koreografija predstavljena v okviru Festivala ICES (International Carnival of Experimental Sound) 1972]
SOME DREAM (Neki sen), koreografija: Xenia Hribar, premiera: 27. 1. 1972, The Place, London
1970 SOLITARY SPACES (Samote), koreografija: Xenia Hribar, premiera: 24. 11. 1970, The Place, London [Solo Ksenije Hribar na jugoslovansko ljudsko glasbo s predstavitev LCDT-jevih plesnih delavnic]
(Vir: raziskava Roka Vevarja)

DRUGE AVTORSKE KOREOGRAFIJE

1997 DRUGA SLOVENSKA BALETNA SIMFONIJA, Ljubljanski akvareli – SNG Opera in balet Ljubljana
1996 Pavel Šivic CORTESOVA VRNITEV, r. Vinko Möderndorfer  – SNG Opera in balet Ljubljana
1992  Jani Golob KRPANOVA KOBILA, r. Vinko Möderndorfer, SNG Opera in balet Ljubljana
1986  FAUVEL 86, glasbeno-scenska pripoved, sklad.: Lojze Lebič, dirigent in umetniški vodja Jernej Habjanič, režiserka in koreografinja Ksenija Hribar – Gallusova dvorani CD
1985  Janez Matičič CIKLUS – SNG Opera in balet Ljubljana
Stefan Zweig: NEZNANKINO PISMO,  Festival Ljubljana
1965 G. B. Pergolesi: LA SERVA PADRONA / SLUŽABNICA-GOSPODARICA, r. Balbina Battelino BaranovičEksperimentalno gledališče (EG), Gledališki atelje (Ljubljanski plesni in operni studio) – Viteška dvorana Križanke, Ljubljana

AVTORSKE KOREOGRAFIJE V GLEDALIŠČU

(vir podatkov: Wiki – si.gledal.org  / Repertoar – sigledal.org)

1998 Euripides IFIGENIJA, r. Meta Hočevar, SNG Drama Ljubljana
1997 Vinko Möderndorfer POZOR! HUDOBE NA DELU!, r. Vinko Möderndorfer, Drama SNG Maribor
Rudi Šeligo RAZVEZA ALI SVETA SARMATSKA KRI, r. Vinko Möderndorfer, Drama SNG Maribor
1996 Josip Tavčar PEKEL JE VENDAR PEKEL, r. Marko Sosič, Slovensko stalno gledališče Trst
1995 Evelina Umek CAPEK IN KLARA, r. Slavko Hren, Lutkovno gledališče Ljubljana
Brecht: GOSPOD PUNTILA IN NJEGOV HLAPEC MATTI, r. Jernej Lorenci, AGRFT, Križanke, Viteška dvorana, Lj
1994 Vinko Möderndorfer HAMLET IN OFELIJA, r. Vinko Möderndorfer, SNG Drama Ljubljana
Vinko Möderndorfer: TRANSVESTITSKA SVATBA, r. Vinko Möderndorfer, Slovensko stalno gledališče Trst
Alan Bennett BLAZNOST JURIJA III., r. Vinko Möderndorfer, Mestno gledališče ljubljansko (1993)
1993 Ivan Cankar ZA NARODOV BLAGOR, r. Mile Korun, Mestno gledališče ljubljansko (koreografija in izbor glasbe)
1992 J. B. P. Molière, V. Möderndorfer SVATBA PO SILI, r. Vinko Möderndorfer, SNG Drama Ljubljana
Svetlana Makarovič GAL MED LUTKAMI, r. Slavko Hren, Lutkovno gledališče Ljubljana
Henrik Ibsen NORA, r. Dušan Mlakar, Prešernovo gledališče Kranj
Boris A. Novak STOTISOČNOGA, r. Mile Korun, Lutkovno gledališče Ljubljana
Ivan Cankar ROMANTIČNE DUŠE, r. Vinko Möderndorfer, Slovensko stalno gledališče Trst
Boris Novak: STOTISOČNOGA, r. Mile Korun – Lutkovno gledališče Ljubljana
1991 Matjaž Loboda, Marie Kubatova OH, TE PRINCESE, r. Matjaž Loboda, Lutkovno gledališče Ljubljana
Janez Trdina, Miran Herzog KRESNA NOČ, r. Miran Herzog, Lutkovno gledališče Ljubljana
Georges Feydeau DO-RE-MI-FEY-DEAU, r. Vinko Möderndorfer, Prešernovo gledališče Kranj
Sofokles KRALJ OJDIPUS, r. Mile Korun, Slovensko stalno gledališče Trst
Harold Pinter ZABAVA ZA ROSTNI DAN, r. Mateja Koležnik, AGRFT – Mala drama, SNG Drama, Ljubljana
Dane Zajc ZAKAJ IN VPRAŠAJ, r. Mile Korun, Lutkovno gledališče Ljubljana
Carlo Goldoni POČITNIŠKA TRILOGIJA, r. Mario Uršič, SNG Drama Ljubljana
Rudi Šeligo KDOR SKAK, TISTI HLAP, r. Boris Kobal, Prešernovo gledališče Kranj
F. Garcia Lorca: KAJ PRAVIJO ROŽE, r. Meta Hočevar, SSG Trst
1990 Milan Jesih KRONAN NOREC, r. Zvone Šedlbauer, Lutkovno gledališče Ljubljana
Ivo Svetina, Fran Milčinski BUTALCI, r. Zdravko Zupančič, Slovensko mladinsko gledališče
Václav Havel SANACIJA, r. Dušan Mlakar, SNG Drama Ljubljana
Edward Albee KDO SE BOJI VIRGINIJE WOOLF?, r. Zdravko Zupančič, AGRFT – SMG, Ljubljana
Boris A. Novak PRIZORI IZ ŽIVLJENJA STVARI, r. Boris Kobal, Lutkovno gledališče Ljubljana
Feri Lainšček IMPRESARIJ, r. Mateja Koležnik, SNG Drama Ljubljana
Niko Grafenauer SKRIVNOSTI, r. Janez Pipan, Slovensko mladinsko gledališče
Václav Havel SKUŠNJAVA, r. Vinko Möderndorfer, SNG Nova Gorica
1989 Andrej Hieng OSVAJALEC, r. Vinko Möderndorfer, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Ivo Svetina ZGODBA IZ JUŽNEGA GOZDA ALI KDO JE UBIL SONCE, r. Janez Pipan – LGL
Georges Feydeau DAMA IZ MAXIMA, r. Vinko Möderndorfer, SNG Drama Ljubljana
Hugo von Hofmannsthal SLEHERNIK, r. Mario Uršič, Slovensko stalno gledališče Trst
Kafka/Rozman: PREOBRAZBA, r. Lojze Rozman, SNG Drama Ljubljana
Drago Jančar: ZALEZUJOČ GODOTA, r. Marko Sosič, Mala drama, SNG Drama Ljubljana
D. Mihailović, KO SO CVETELE BUČE, r. Vinko Möderndorfer, SNG Drama Ljubljana
1988  Dane Zajc: MEDEJA, r. Franci Križaj, SLG Celje
Rudi Šeligo VOLČJI ČAS LJUBEZNI, r. Meta Hočevar, SNG Drama Ljubljana
Vasili Aksionov ČAPLJA, SNG Drama Ljubljana
Heiner Müller STROJ HAMLET, r. Matjaž Zupančič, Gledališče GLEJ
Bertolt Brecht OPERA ZA TRI GROŠE, r. Vinko Möderndorfer, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Peter Weiss ZASLEDOVANJE IN USMRTITEV JEANA PAULA MARATA, kor. Ksenija Hribar, AGRFT – CD, Ljubljana
Peter Turrini TRG V BENETKAH, r. Dušan Mlakar, SNG Drama Ljubljana
F. Arrabal, GUERNICA – KRVNIKA, r. Jurij Souček, Mala drama, SNG Drama Ljubljana
1987 Gregor Strniša LJUDOŽERCI, r. Mile Korun, SNG Nova Gorica
Fjodor Mihajlovič Dostojevski STRIČKOVE SANJE, r. Jože Babič, SNG Drama Ljubljana
W. Shakespeare: VIHAR, r. Mile Korun, SNG Drama
1986 William Shakespeare KAR HOČETE, r. Mile Korun, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Ivan Cankar POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, r. Jože Babič, Slovensko stalno gledališče Trst
Pier Paolo Pasolini ORGIJA, r. Mario Uršič, SNG Nova Gorica
1985 Bertolt Brecht MALOMEŠČANSKA SVATBA, r. Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana
William Shakespeare SEN KRESNE NOČI, r. Mile Korun, SNG Drama Ljubljana
Luigi Pirandello ŠEST OSEB IŠČE AVTORJA, r. Mile Korun, SNG Nova Gorica
Jože Javoršek DEŽELA GASILCEV, r. Vinko Möderndorfer, Mestno gledališče ljubljansko
Dominik Smole IGRA ZA IGRO, r. Mile Korun, SNG Drama Ljubljana
1984 Dušan Dolamič OSKAR IN MORSKA DEKLICA, r. Ksenija Murari, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Emil Filipčič ALTAMIRA, r. Vito Taufer, SNG Drama Ljubljana
Janez Pipan STRAH IN POGUM, r. Janez Pipan, Slovensko mladinsko gledališče
Dimitrij Rupel KAR JE RES, JE RES, r. Boris Kobal, Mestno gledališče ljubljansko
Tone Partljič SEKRETAR ZA HUMOR, r. Voja Soldatović, Drama SNG Maribor
Tone Partljič VSEM GALJOTOM VILE V VAMP, r. Jože Babič, Slovensko stalno gledališče Trst
1983 Vito Taufer JAZ NISEM JAZ II., r. Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče
Terencij Afričan Publij EVNUH, r. Mario Uršič, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Boris A. Novak VLAK NA DOMIŠLJIJO, r. Vito Taufer, SNG Drama Ljubljana
Vito Taufer JAZ NISEM JAZ I., r. Igor Likar, Slovensko mladinsko gledališče
Aleksander Zorn PROFESOR MODRINJAK, r. Zvone Šedlbauer, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Martin Sherman ROŽNATI TRIKOTNIK, r. Vinko Möderndorfer, Gledališče GLEJ
Raymond Queneau VAJE V SLOGU, r. Jurij Souček, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Alenka Goljevšek SREČANJE NA OSOJAH, r. Meta Hočevar, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Boris A. Novak: DOMIŠLJIJA JE POVSOD DOMA, SNG Drama Ljubljana
M. A. Bulgakov, MOLIÈRE, r. Zvone Šedlbauer, SNG Drama Ljubljana
1982 Štefan Reisner SAJ SI VENDAR PUNCA, r. Vinko Möderndorfer, SNG Nova Gorica
Dušan Jovanović HLADNA VOJNA BABICE MRAZ, r. Vinko Möderndorfer, Slovensko mladinsko gledališče
Ivo Brešan HUDIČ NA FILOZOFSKI FAKULTETI, r. Žarko Petan, Mestno gledališče ljubljansko
Jean Baptiste Poquelin Molière NAMIŠLJENI BOLNIK, r. Mile Korun, Mestno gledališče ljubljansko
Vitomil Zupan: STVAR JURIJA TRAJBASA, r. Matija Logar, Prešernovo gledališče Kranj
1981 Zdravko Duša JASLICE, r. Vinko Möderndorfer, Gledališče GLEJ
Adrian Mitchell ROBINZON IN ČLOVEK PETEK, r. Janez Pipan, Slovensko mladinsko gledališče
Mary O'Malley MILI BOG V NEBESIH, r. Boris Kobal, MGL
Peter Hacks MIR, r. Žarko Petan, Mestno gledališče ljubljansko
Nikolaj Vasiljevič Gogolj REVIZOR, r. Dušan Mlakar, SNG Drama Ljubljana
Rudi Šeligo SVATBA, r. Dušan Jovanović, Prešernovo gledališče Kranj (1980)
1980 Niko Grafenauer, Jože Rode ZA DEVETIMI VRATI, r. Sergej Verč, Lutkovno gledališče Ljubljana
Euripides BAKHANTKE, r. Franci Križaj, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Aleksander Sergejevič Gribojedov GORJE PAMETNEMU, r. Juro Kislinger, Drama SNG Maribor
Borivoj Wudler ODPRITE VRATA, OSKAR PRIHAJA, r. Dušan Mlakar, Slovensko ljudsko gledališče Celje
William Shakespeare LJUBEZNI TRUD ZAMAN, r. Franci Križaj, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Ursula Birnbaum, Peter Hacks ŠUHU IN LETEČA PRINCEZA, r. Mira Erceg, Slovensko mladinsko gledališče
1979 Niko Grafenauer NEBOTIČNIKI, SEDITE!, r. Janez Pipan, Slovensko mladinsko gledališče
Christian Dietrich Grabbe DON JUAN IN FAUST, r. Jože Babič, Drama SNG Maribor
Norberto Ávila HAKIMOVE DOGODIVŠČINE, r. Vesna Arhar, Drama SNG Maribor
Tone Čufar ŠČURKI, r. Aleš Jan, Drama SNG Maribor
Dušan Jovanović MARTIN KRPAN, r. Dušan Jovanović, Slovensko mladinsko gledališče
Alja Tkačev JACERA, Drama SNG Maribor
Franček Rudolf VERONIKA, r. Aleš Jan, SNG Nova Gorica
Henrik Ibsen NORA, r. Dušan Mlakar, PDG
1978 Svetlana Makarovič SEN ZELENJAVNE NOČI, r. Dušan Jovanović, Slovensko mladinsko gledališče
1975 Kurt Weill, Bertolt Brecht OPERA ZA TRI GROŠE, r. Peter Lotschak, SNG Drama Ljubljana
1974 Miroslav Krleža MAŠKARADA, r. Aleš Jan, SNG Drama Ljubljana
Oskar Panizza LJUBEZENSKI KONCIL, r. Zoran Tasić, Paolo Magelli, SNG Drama Ljubljana
1963 Brendan Behan TALEC, r. Mile Korun, SNG Drama Ljubljana

FILM, VIDEO, TV, RADIO

(vir podatkov: e-Kumba)

2018 Devet krogov, dokumentarni film, TV SLO, režija: Majda Širca
Posvetilo Kseniji Hribar – kratka filma in posnetek predstave, Gibanica, bienale slovenskega sodobnega plesa, DSPS – Slovenska kinoteka, Ljubljana
2009 Stoji drevo, dokumentarna oddaja o slovenskem sodobnem plesu, TV SLO, režija: Magda Lapajne
2001 Ksenija na potovanju, dokumentarna TV oddaja, režija: Filip Robar Dorin
1984 Maček Muri in muca Maca, igrana otroška TV oddaja, režija: Slavko Slak, koreografija: Ksenija Hribar
1975 Xenia na gostovanju, kratki igrani film, režija: Filip Robar Dorin, koreografija in ples: Ksenija Hribar
1969 Slovo, plesni film, režija: koreografija in ples: Ksenija Hribar
1961 Nočni izlet, celovečerni igrani film, režija: Mirko Grobler, igra: Ksenija Hribar
V šestdesetih in sedemdesetih kot koreografinja in plesalka ustvarila vrsto kratkih filmov in oddaj. Kratke balete koreografirala za Baletno skupino Lidije Sotlar in druge naše plesne skupine.

ČLANSTVO

Strokovna združenja
Bila članica Društva baletnih umetnikov in Združenja dramskih umetnikov. Od leta 1994 članica in predsednica Društva za sodobni ples Slovenije. Članica World Dance Aliance, svetovne plesne zveze.

Strokovni odbori
Sodelovala v vrsti svetovalnih teles kot strokovna sodelavka:
• Odbor za plesno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (vrsto let predsednica);
• Odbor za skladno načrtovanje kulturnega razvoja pri Kulturni skupnosti Slovenije;
• Svetovalni odbor za glasbo in ples KSS;
• Svetovalni odbor PIS za šolstvo;
• članica skupine, ki je sestavljala vzgojno-izobraževalni program za naziv plesalec, za srednjo stopnjo;
• članica vrste skupin, ki so leta poskušale pripraviti programe za šolanje plesalcev na višji stopnji;
• članica upravnega odbora Prešernovega sklada;
• članica umetniškega sveta PTL.

NAGRADE

1996 Župančičeva nagrada za življenjsko delo
1984 Nagrada Združenja plesno-baletnih kritikov na Dnevih plesa – priznanje za iskanja za koreografijo v gledališki predstavi Jaz nisem jaz Vita Tauferja ( SMG Ljubljana)
1986 Nagrada Prešernovega sklada za leto 1986 za zborovsko scensko stvaritev Fauvel 86, skupaj s skladateljem Lebičem in dirigentom Habjaničem
1979 Borštnikova diploma za koreografijo v uprizoritvi igre Svetlane Makarovič Sen zelenjavne noči, režiserja Dušana Jovanoviča (SMG)

POVEZAVE

Od leta 2012 podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije Nagrade Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa /  Več o Kseniji Hribar

Leta 2020 je izšla monografija Ksenija, Xenia. Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978 avtorja Roka Vevarja (Maska, JSKD in NDA Slovenija).
Avtor je ob izidu knjige pripravil Štiri video predavanja o Kseniji Hribar (DUM – društvo umetnikov, Maska in Nomad Dance Academy Slovenija)
(1) KSENIJA HRIBAR, NJENI BALETNI ZAČETKI, PRVI OBISK LONDONA IN VRNITEV V LJUBLJANO (1953-1965) / (2) SODOBNI PLES IN LONDON, V KATEREM JE DELALA KSENIJA HRIBAR (1965-1974) / (3) KAJ JE BIL SODOBNI PLES, KI GA JE KSENIJA HRIBAR V LONDONU PLESALA? / (4) KSENIJA HRIBAR IN EKSPERIMENTALNI SODOBNI PLES 60. LET

drugi pisni viri:

Arheologija plesa – Ksenija Hribar, Alja Lobnik v intervjuju z Rokom Vevarjem (Radio Študent, 2016)
Ksenija Hribar: Med britanskim in slovenskim sodobno plesnim kontekstom, razstava (Rok Vevar, Kinošiška, CoFestival 2016)
Ksenija Hribar, plesalka in koreografinja, ki je ustvarila zgodovino sodobnega plesa, članek (MMC, Nika Arhar, 2015)
 Ksenija Hribar in sodobni ples v Sloveniji, posvet (Festival Gibanica 2015, DSPS, Rok Vevar, 2015)
Posvetilo Kseniji Hribar, program filmov in videev (Festival Gibanica 2015, DSPS, 2015)
Mapiranje zgodovine sodobnega plesa v Sloveniji, predavanja (Emanat, Katja Praznik in Sabina Potočki, 2008)
Genealogija Ksenije Hribar
– Ksenija Hribar na Si.gledal: WikiRepertoar
– Ksenija Hribar – Worldcat.org in Cobbis.net

Fotografije

VEČ OD PREDSTAVAH

Ksenija Hribar: KONCERT (1985)

Avtorstvo in koreografija: Ksenija Hribar
Izvedba: Matjaž Farič, Camilla Gair, Mitja Hribovšek, Marko Mlačnik, Andreja Obreza, Sinja Ožbolt, Sabina Potočki, Breda Sivec, Tomaž Šmid, Tanja Zgonc, Silvo Zupanc
Glasba: Antonio Vivaldi, Bohuslav Martinů, César Franck
Glasbenika (v živo na odru): violončelo: Vladimir Kovačič, klavir: Marko Letonja
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana

Premiera: 15. 12. 1985 – Dnevi plesa, Linhartova dvorana, Cankarjev dom

O predstavi:
(…) Predstava je bila koreografsko izrazito plesno abstraktna, gib se je navezoval na glasbo (plesna muzikalnost). Vendar je koreografinja z vzpostavitvijo odnosov med plesalci dosegla izvrstno mero humorja; aludira tudi na plesalčeva hotenja, povezana s tedanjo družbeno popularnostjo (pankerji, rokerji, šminkerji). Zato je predstava naletela tudi na dober odziv pri mladih.
Ksenija Hribar je prejela za ‘Koncert’ leta 1985 priznanje Združenja plesno-baletnih kritikov za vsebinsko izvirnost in svojsko trpek, življenjski humor.

Za nastanek ‘Koncerta’ (1985) je bilo pomembno prijateljevanje K. Hribar z glasbenikom – violončelistom Vladimirjem Kovačičem. Hribarjeva je tedaj obiskala njegov koncert, kjer je skupaj s pianistom, danes znanim dirigentom Markom Letonjo, izvajal glasbeni program na katerega je koreografinja kasneje oblikovala plesni koncert za pet parov in eno plesalko, sestavljen iz plesnih etud. Glasbenika sta izvajala glasbeni program za predstavo v živo na odru. Hribarjevo je najbolj prevzela čustvenost glasbe C. Francka, uporabila pa je še glasbo A. Vivaldija in B. Martinuja. V ‘Koncertu’ je koreografko najbolj zanimalo kako preseči romantiko klasičnih baletov, in to tedaj, ko se je sodobni ples pri nas šele razvijal. Romantiko je preoblikovala s kančkom humornosti in ironije, in to, kot misli sama, uspešno.

Takšno pa je bilo tudi mnenje kritičarke Andreje Tauber: ”Za ljubezniv in hkrati zbadljiv humor v koreografiji ima nenavaden talent. Ta zablesti v večini njenih kompozicij. Prav zaradi te posebnosti je svojevrstna.” (op. piske) Včasih je prisotna pretirana čustvena zagnanost s hudomušnim odstopom (tongue & chick). V koncertnih plesnih etudah so poudarjeni odnosi med plesalci, njihove notranje igrice in prepletanje dogajanj med njimi.

Predstava se začne na glasbo A. Vivaldija, še prej pa pridejo na oder plesalci in plesalke v pomenljivih oblačilih: s črnim metuljčkom okrog vratu, črnim frakom, dolgimi moškimi spodnjicami, s črnimi visečimi oblekami, črnimi sončnimi očali in modernimi punk frizurami. Vse dodatke razen osnovnih oblačil slečejo in obesijo na stole, ki stojijo na koncu odra in na katere plesalci resnobno sedejo in spremljajo dogajanje, kadar ne plešejo.
Tako je že s kostumi nakazana parodija na meščanstvo in formo, ki pritiče obiskovalcem koncerta. Plesalci so tako urejeni (snobovski) obiskovalci koncerta in uporniška mladina z modnim (punk, šminkerskim, rokerskim) videzom, zgolj plesalci sodobnega plesa. Kot je dejala tedaj kritičarka A. Tauber, so “nestandardno krojeni kostumi v dobri odrski razsvetljavi dodatno podčrtali resnost problemov, ki gledani iz sedanjosti v preteklost pridobivajo na smešnosti.”
To je bil koncert v klasičnem pomenu besede, z glasbeniki v živo, klasično glasbo in plesnimi etudami na to glasbo, nenavadno za tisti čas je bilo le to, da ga je koreografinja opremila s sodobnim plesom. Hribarjeva se pri koreografiji drži nekaterih klasičnih pravil: solo, duet, trio, kvartet in ples v parih, ki se vsi prepletajo po določenem ključu, le da so značaji in odnosi med plesalci bolj intenzivni kot pri klasičnem baletu in zato karikirani in včasih patetični. »Mimična zagnanost je pretirana (npr. pretirano prijazni nasmeški). Pri klasični obliki plesa koreografinja obrne tudi vloge plesalcev v plesnih parih. Tako plesalke vodijo in dvigujejo plesalce in plesalci plešejo duete celo med seboj. Namesto nežnosti kažejo plesalke svoj odnos do partnerjev z neotesanim grabljenjem celih obrazov. Na odru vidimo tudi sicer zakulisne zaplete in prepire kdo bo s kom in kdo bo prvi, kar pred gledalci razgalja  človeško nečimrnost in samovšečnost. Vse to je bilo za tisti čas še zelo nenavadno.
V predstavi so ves čas prisotni kontrasti; Hribarjeva karikira klasične (meščanske) elemente tako, da jih poudarja in jih prestavlja v drugačen kontekst.
V predstavi je veliko drobnih korakov in hitrih skokov, ki so bili za tedaj skromno znanje plesalcev zelo zahtevni, pa vendar so ti koreografinjin gib izvedli dokaj dobro in prepričljivo – vsled zagnanosti in močnih osebnosti. Prav ta gib in teatralnost pa sta tako rekoč razpoznavna znaka predstav K. Hribar. Vidni so elementi plesne tehnike Graham in tudi klasičnega baleta, ki se jih je koreografinja tedaj najbolj držala.
Še poslednji pomenljiv znak v predstavi je zaključek (na glasbo C. Francka), ko plesalci zdrsijo in se dobesedno “skrijejo za glasbo” – pod klavir….

Na koncu dodajam še dele plesnih kritik, ki se nanašajo na gornji tekst in dodatno osvetlijo predstavo ‘Koncert’:
Andreja Tauber: “Šest plesalk in pet plesalcev je v duhoviti in razgibani koreografiji zabavalo gledalce eno uro brez predaha. Plesnemu parodiranju težavnosti klasične baletne tehnike, dramatičnosti dogodkov, ki človeška življenja sekajo po diagonalah, ljubezenskih trikotnikov in drugih zapletov, občutka, da je cilj dosežen in v finalu ‘skrivanja’ plesalcev za dobro glasbo, sta violončelist V.K. in pianist M.L. dodala drugačno dimenzijo te predstave.”
Breda Pretnar: “Hribarjeva je ponovno dokazala, da mojstrsko povezuje glasbo in koreografsko zamisel in jo uspešno prilagaja skromni plesni zmogljivosti nastopajočih amaterjev.”
S pričujočo kritiko se ne strinjam popolnoma, saj so bili plesalci tedaj kljub res skromnemu znanju vseeno več kot amaterji. Redno so vadili s profesionalno pedagoginjo in koreografinjo in očitno napredovali iz predstave v predstavo. Prav tako so izvedli predstave resno in zagnano, vsekakor na mnogo višjem nivoju kot bi to storili amaterji. O tem priča tudi kritika M. Vogelnik:
Marija Vogelnik: “Predstava je po zunanjem videzu igriva in tempirana na hudomušno posmehovanje akademizmom, polikanosti salona, vsemu, kar diši po formalizmih, perfekcionizmih, meščanskosti. Pri tem so izredno kontrolirano uporabljena vsa obstoječa plesna in gibna znanja sicer precej nehomogene plesne skupine, ki deluje celovito, hkrati pa radoživo in domiselno aktivirano. Za vedrino, ki je pri naših koreografih redka – saj so pri nas skoraj vsi obsedeni s patosom tragičnosti in je bil menda Mlakar (Pio, op. p.) zadnji zares zmožen skozi koreografska očala s posmehom ustvarjati svojo sporočilnost – se skriva nekoliko trpkejše razmišljanje o življenju, odnosih med ljudmi, o resnicah.” (…)

Vir: Uršula Teržan, odlomki iz diplomske naloge The Ljubljana Dance theatre and its role in the development of contemporary dance in Slovenia: dissertation, London Contemporary Dance School (1997)

FOTOGRAFIJE

 

VIDEO

 


Ksenija Hribar: ALPSKO SANJARJENJE (1986)

Avtorstvo in koreografija: Ksenija Hribar
Izvedba (izvirna zasedba in kasnejše alternacije): Mateja Bučar, Camilla Gair, Drago Grabnar, Mitja Hribovšek, Iztok Kovač, Marko Mlačnik, Andreja Obreza, Sinja Ožbolt, Branko Potočan, Sabina Potočki, Tanja Zgonc, Silvo Zupanc /  Sanja Nešković, Breda Sivec
Scenografija in kostumografija: Eka Vogelnik
Glasba: N. Paganini, F. Gulda, zvočni učinki: Brane Atanaskvović

Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana

Premiera: oktober 1986 – Linhartova dvorana, Cankarjev dom

O predstavi:
(…) Predstava se začne tako, da se predstavijo vsi liki iz prvega dejanja in ozračje v temnem nočnem alpskem gozdu (ki ga dodatno opisujejo zvočni učinki in odrska luč), kjer vlada kraljestvo živali, (razpadajočih) vil, vampirjev, in kamor zanese pot tudi nič hudega slutečega princa.
Zgodba v prvem delu predstave do neke mere sledi klasičnima baletnima zgodbama Giselle in Labodje jezero. Hribarjeva ju preplete in priredi, da tako doseže svojo sporočilnost. Prav tako sledi odrski koreografski postavitvi plesa: v predstavi si sledijo sola, dueti, ples zbora vil, princa Albrechta in čarovnika (v tem primeru vampirja) Rothbarda, le da je poslanstvo koreografinjinih junakov nekoliko drugačno in umeščeno v slovenske Alpe.
Dogajanje in način, kako je podana prirejena baletna zgodba, lahko vidimo na drugem posnetku (konec prvega dejanja): princ koleba med ljubeznijo do vile oziroma vampirja (oba ga zapeljujeta). Vsi skupaj pa so v tej fazi že povampirjeni (na posnetku vidimo vampirske zobe, ki si jih nadenejo vile in princ), za kar je med predstavo poskrbel vampir (ta je hkrati tudi baletni učitelj), ki je neprestano oprezal in zapeljeval vile in princa in jih končno uspešno povampiril in si jih podredil. Tukaj se nočna zgodba alpskih gozdov konča in vile-vampirke odletijo v nebo…
V drugem delu (tretji posnetek) se dogajanje prestavi v zakotno alpsko vas, kjer plašni kmečki fantje s šopki gorenjskih nageljnov željno pričakujejo turistke. S tem je nakazan slovenski sindrom majhnosti in ponižnosti, saj je vse kar je tuje in prihaja iz širnega sveta boljše, in dragocenejše od domačega. Samovšečne turistke prestrašijo neotesane fantiče, ki si zaradi nesporazuma prislužijo celo klofute. Na koncu se vsi uspešno “sparijo”. V predstavi spet pokažejo svoj vpliv še skrivnostne Alpe (povampirjene turistke – spomin na prvi del predstave), končno pa se morajo vsi skupaj raziti in se odpraviti novim dogodivščinam naproti.
Smeh, ki ga je slišati na video posnetku iz dvorane, velja stereotipom iz slovenskega alpskega sveta. Na odru se pokažejo tipični, že kar pretirani simboli slovenstva: v ozadju se turistke fotografirajo z lutkami oblečenimi v gorenjske (alpske) narodne noše, čez oder gredo krave, fant s tipičnimi kovinskimi lonci za sveže mleko, turistka z dežnikom gorenjske narodne noše, kmetiči v narodnih nošah pa odplešejo različico alpskega narodnega plesa.
Hribarjeva sestavlja korake iz klasičnega baleta  in jih meša s svojim stilom. Kot je dejala sama, ji že obstoječi stili služijo, da lahko koreografsko in  dramaturško izpelje svoje zamisli.

Kritičarka Breda Pretnar je o tem napisala: “K. Hribar je uporabila elemente klasičnega baletnega jezika. Plesalce, ki niso šolani po programu klasične baletne šole, je izredno spretno vodila skozi klasične plesno baletne fraze tako, da s svojim plesom niso izmaličili klasične baletne govorice.”
Poleg giba je opazna tudi gledališkost predstave. In razen odlične, spet pretirane in patetične mimike obraza, ki preočitno razlaga občutja akterjev, so v predstavi tudi popolnoma pantomimski deli – brez glasbe in plesa, ki še podrobneje ponazorijo zgodbo. Kot že rečeno, k celovitosti predstave pripomorejo še kostumi in scena (v ozadju skozi vso predstavo vidimo odsev Alp na platnu, menja se le scena) in odrska luč.
Kritičarka Andreja Tauber: “AS je ljubko norčevanje iz odnosov med spoloma…S parodiranjem baletne šole v času romantike se predstava posmehuje nenaravni vzgoji, sanjarjenju deklet o princih s šopki, strahovanju pred erotiko in kot rezultat tega samovšečnosti in povampirjenja žensk, ob katerih moški iščejo oporo pri svojem spolu.”
Izseček kritike filozofinje Alenke Zupančič: “Predstave se ne da dosledno interpretirati kot preproste ironične opozicije, na primer formam baleta, in to iz enostavnega razloga, da se je morala sama še kako identificirati z baletom, v celoti stopiti v njegovo diskurzivno polje, da je lahko nato skozenj sforsirala svojega.” (…)

Vir: Uršula Teržan, odlomki iz diplomske naloge The Ljubljana Dance theatre and its role in the development of contemporary dance in Slovenia: dissertation, London Contemporary Dance School (1997)

Fotografije (arhiv PTL in arhiv Sabine Potočki)