Kaja Lorenci

plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja

KAJA LORENCI _foto.nada.zgank

Kaja Lorenci
foto: Nada Žgank

Kaja (Valenti) Lorenci, rojena leta 1981 v Mariboru, je leta 2006 je diplomirala na Salzburg Experimental Academy of Dance (SEAD). Po končanem študiju je kot plesalka sodelovala v predstavah Andreje Rauch Podrzavnik, Mateje Bučar, Gregorja Luštka in Rosane Hribar, Madeleine Karlsson in Aleksandre Stratimirović, Shimrit Golan, Katje Legin, Nataše Berce, Karmine Šilec (Carmina Slovenica) in Vite Osojnik.
Z avtorsko predstavo Zven telesne tišine (2011) je v sodelovanju z Ivanom Mijačevićem začela razvijati svojevrstno metodo ustvarjalnega dela in pristopa h gibu. Leta 2016 je nastala njena druga celovečerna avtorska predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje s petimi plesalci.
Več let je poučevala sodobno plesno tehniko na SVŠGL umetniški gimnaziji, trenutno pa na AGRFT opravlja magistrski študij iz Umetnosti giba.

AVTORICA/KOREOGRAFINJA

2016 MORDA NA VIDEZ KDAJ KOT VSI LJUDJE (koreografija in ples), Emanat – SMEEL
2011 ZVEN TELESNE TIŠINE v soavtorstvu z Ivanom Mijačevićem (koreografija in ples), Federacija – PTL
2007 APPEARANCES, (SEAD) – Festival New Faces New Dances, Szene Salzburg; Platforma, PIM – SNG Maribor
2006 THE ECHOING PLACES, (SEAD) – Festival New Faces New Dances, Szene Salzburg
2005 SUNDAY MORNING, v soavtorstvu s Tomažem Simatovićem (SEAD) – Ostertanztage festival, Arge, Salzburg; PIM, Odprta plesna scena – LentDance, Maribor

SODELOVANJA: PLESALKA, PERFORMERKA

2016 NOSILA SEM TUJE OTROKE, Vita Osojnik, PTL – PTL
2015 VARIACIJE NA POČASNOST: TIME OUT, No!training lab, Federacija – Španski borci Ljubljana (2015); Co-festival, CUK Kino Šiška; Mladi levi – SMEEL (2016)
GETTING, KEEPING, STAYING IN TOUCH, prostorsko občutljiva predstava, v soavtorstvu z Ivanom Mijačevićem, Amigdala/ZAIK – festival Periferico, Modena
SKICE, No!training lab: serija javnih predstavitev v soavtorstvu z ekipo Laba, Federacija:
SKICA 1, Nagib, Narodni dom Maribor, januar 2015
SKICA 2, PTL, marec 2015
SKICA 3, Španski borci, april 2015
SKICA 5, Festival Fronta, avgust 2015
DANCE COMMUNICATION LAB, No!training lab – Beyond Fronta – PTL
NEFORMA 43, zavod Sploh – Španski borci
KAJ PABI ČE BI, Nataša Berce, PTL/AGRFT – PTL
2013 PARKIRANJE-PAKIRANJE, Mateja Bučar, DUM – parkirna hiša City-park, BTC Ljubljana
2012 KORAK V DVOJE PO PII IN PINU, Rosana Hribar in Gregor Luštek, Flota in APT – APT, Novo mesto
PLACEBO ALI KOMU POTOK SOLZ NE LIJE, Karmina Šilec, Carmina Slovenica – Dvorana Union, Maribor
IN MOTION, Madeleine Karlsson in Aleksandra Stratimirović – Svetlobna gverila, Atrij SAZU
POINT-LESS, Mateja Bučar, DUM – SMEEL
2011 THE ALPHA PROJECT, Shimrit Golan, PTL – PTL
2010 ZELENA LUČ, Mateja Bučar, DUM – ljubljanske ulice
ODNOS V MUZEJU, javna predstavitev delavnice z Liso Nelson, Federacija – Mestni muzej Ljubljana
KAPITAL, Gregor Kamnikar in Tina Dobaj, Federacija – SMEEL
2007 MELODIJE ZAČETKOV, Andreja Rauch Podrzavnik, Zavod Ops!/Federacija – Touch Wood, The Place, London; Goli oder, SMEEL (2008); MomenTTum festival, Portorož; Festival Gibanica, Ljubljana (2009) (video)
TKALCI, Andreja Rauch Podrzavnik, En-knap – gostovanje v Londonu in Antwerpnu (vskok)
2003 KONSTRUKT, Vlasta Veselko, PIM – Mali oder KPC, Narodni dom, Maribor
2002 DOGODKI GOSPE A, Astrid von Ussar, PIM – II. Gimnazija Maribor, LentDance, Maribor (2003)
2001 .Ž, Mojca Ussar, Plesna Izba Maribor (PIM) – II. Gimnazija, Maribor

KOREOGRAFIJE V GLEDALIŠČU

2017 BIBLIJA, režija: Jernej Lorenci – SNG Drama, Ljubljana

PEDAGOŠKO DELO IN MENTORSTVO

2016 EJLIJEN EKSPRES, Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek, Flota – PTL (mentorica)
NEIMENOVANO, Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek, Flota – Festival Ukrep, PTL (mentorica)
2013 PRED-PREMIERA '13: Lastna soba, produkcija SVŠGL, SVŠGL/Emanat – SMEEL (pedagoginja/mentorica)
2012 PRED-PREMIERA '12: Avantgarda, produkcija SVŠGL, SVŠGL/Emanat – Španski borci (pedagoginja/mentorica)
2011                  PRED-PREMIERA '11: Nostalgija Nostalgije, produkcija SVŠGL, SVŠGL/Emanat – Španski borci (pedagoginja/mentorica)
I AM SO TIRED, I AM SO VERY TIRED, glasbeno-gledališki laboratorij s Heinerjem Goebbelsom, Carmina Slovenica
delavnica sodobne plesne tehnike, Plesna Izba Maribor
2010 PRED-PREMIERA '10: Opazovati in/ali opazovano, produkcija SVŠGL, SVŠGL/Emanat – SMEEL (pedagoginja/mentorica)
2009-2013 poučevanje sodobne plesne tehnike in ustvarjalne delavnice na SVŠGL Ljubljana
2009 delavnice sodobne plesne tehnike, Plesna Izba Maribor in Four Klor, Ljubljana

NAGRADE

2017 Nagrada Ksenije Hribar, DSPS – nagrada za perspektivno koreografinjo

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

Kaja Lorenci: MORDA NA VIDEZ KDAJ KOT VSI LJUDJE (2016)

V predstavi Morda na videz kdaj kot vsi ljudje Kaja Lorenci razmnoži formo dueta z različnimi plesnimi nalogami in konfiguracijami, pri čemer je duet zamejen z dvema možnima koreografskima kontrastoma: solom kot plesnim samogovorom plesalke, kar je nekakšen predpogoj za vstop v komunikacijo z drugim, ter skupinsko koreografsko konfiguracijo, v kateri dueti vstopijo v svojo nerazločljivo mnoštvo. Duete lahko beremo kot dinamiko posameznikovega samozavedanja, kot mesto srečanja, zaupanja, negotovosti, pa tudi (samo)izgube ali bremena. Avtorica se giblje na meji, kjer bi koreografija utegnila stopiti na polje različnih naracij in kjer bi plesalci lahko dobili svoje karakterne poteze, a njene koreografske konfiguracije skrbi predvsem njihovo zadrževanje v polju koreografskih problemov. Tako je mogoče njeno delo razumeti kot svojevrsten postopek deteatralizacije, s katerim koreografija nikoli ni izključno in do kraja formalen predlog, hkrati pa se odpoveduje možnosti, da bi iz nje vzniknila še tako nedoločna drama. Morda bi se dalo reči, da gledališki motor pri delu Kaje Lorenci proizvaja koreografske konstelacije, ki postajajo pomensko lepljive, kadar se dosledneje odpovejo svoji možni teatralizaciji. Srečevanja petih plesalcev pa so pogojena z neko odpovedjo obrambam in samozaščitam, ki so naseljena v naša sodobna telesa. Prav nobene mistike ni v tem, ampak materialnost v najširšem možnem smislu. (Rok Vevar)

Avtorica: Kaja Lorenci
Soustvarjalci in izvajalci: Žigan Krajnčan, Katja Legin, Kaja Lorenci, Dejan Srhoj, Nataša Živković
Glasba: sz3 (Ivan Mijačević, Aleš Zorec)
Dramaturgija: Rok Vevar
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Fotografija: Nada Žgank
Prevodi: Katja Kosi
Izvršna produkcija: Sabina Potočki
Administracija: Nina Janež
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Bunker/ SMEEL
Partner: Društvo Mesto žensk / Festival Mesto žensk 2016

Premiera: 04.10.2016, Festival Mesto žensk, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana
Ponovitev: , 21.11.2016 Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana

Medijski odzivi:

(…) Predstavi, v kateri poleg avtorice nastopajo odlični gibalci in izkušeni improvizatorji – Katja Legin, ki je bila na premieri še posebno elementu, Nataša Živkovič, Dejan Srhoj in mladi Žigan Krajnčan -, gre namreč prej kot za zapiranje pomenov za njihovo razpiranje. Njihov trud je uperjen iskanje načinov, kako je mogoče skozi plesne situacije srečevanj na odru vzpostaviti vrsto prisotnosti, ki je lahko tako umetni situaciji, kot je odrska, vseeno kar se da vsakdanja, nezaigrana, spontana, hkrati dovolj formalizirana, da se ne pogreza zasebnost »resničnih odnosov« med samimi performerji.
Morda bi lahko to misel potisnili celo še dlje in rekli, da so iskali tisto, čemur je francoski filozof Gilles Deleuze rekel »singularnosti«. To so specifične točke napetosti in potencialnosti materije, ki so unikatne pri vsaki stvari. A ne gre za individualnosti, za subjektivnosti, bodisi »performerske« bodisi »gledališke«, za celoti izdelane, sebi konsistentne like. Singularnosti so prej obče kategorije, samo do te mere, kolikor je za ljudi splošno imeti telo čeprav svoja posamezna telesa vsak naseljuje po svoje in vsakem odnosu drugače. Singularnosti namreč obstajajo samo v srečevanjih in igri sil. Ravno srečanje in igra pa sta tudi glavna motiva predstave Kaje Lorenci.(…)
07.10.2016, Dnevnik, Koreografski ključ do vsakdanjosti, Pia Brezavšček

(…) Predstava z ozaveščanjem gibalne komunikacije v ospredje postavlja gibalno raziskovanje srečevanj in odnosov, a brez fiksiranosti na določeno identiteto (podobo, osebo, zgodbo). V tem vztrajanju je plesalcem uspelo izluščiti gib, ki deluje popolnoma vsakdanje – z njega oluščili morebitne obloge estetizacije in dekoracije, vse do “čiste” materialnosti gibalnega jezika, s katero spregovori telo v svoji kinetični govorici. Ples se razstavi v nekakšno osnovno abecedo gibalnega jezika, ki deluje sveže in univerzalno, s čimer presega potencialno nevarnost, da bi predstava zapadla v vase zagledano polje zgolj plesnega in koreografskega zanimanja, sploh ker je v osnovi postavljena na izčiščenih plesnih in koreografskih nalogah vzpostavljanja gibalnih struktur od sola kot začetne točke za vstop v komunikacijo, do forme dueta in skupinske dinamike.
…Na izpraznjen oder plesalci vstopajo in izstopajo iz avditorija, tako so morda zadržani impulzi ali pomisleki pri težavah vstopanja v stik in komunikacijo še bolj izpostavljeni – kje, kdaj, kako začeti ali končati, kakšen je moj impulz. A predstava se ne boji razkriti običajnih premolkov, negotovosti, razume jih kot del komunikacije, ne njeno napako.
(…) Predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje pokaže, kako lahko telo in gib iz teh uhajata in znova iznajdevata eno izmed možnih lastnih govoric. Ostaja na ravni mehanizma gibalnega jezika in se odpoveduje vsebini govorice. Ne zavrača morebitnega branja vzniklih podob, vsekakor pa pristajanje na podrejenost in shematiziranost telesnega jezika.
14.11.2016, RTVSLO MMC, V preiskovanju izkušnje in govorice telesa, Nika Arhar

07.10.2016, Parada plesa, Ženske so v mestu. Med njimi tudi Kaja Lorenci, Nina Žnidaršič
30.11.2016, Radio Študent, Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, Alja Lobnik

Fotografije:

(fotogalerija Mesto žensk)

 

Video:
https://vimeo.com/185833220


Kaja Lorenci, Ivan Mijačević: ZVEN TELESNE TIŠINE (2011)

Plesna predstava Zven telesne tišine Kaje Lorenci in Ivana Mijačevića je nekakšna koreografska manifestacija komunikacijskega šuma, njun umetniški zastavek pa se osredotoča predvsem na ples kot obliko komunikacije. Umetnika na ironičen in humoren način motrita razmerje med verbalno in plesno govorico kot dvema oblikama komunikacije, ki druga drugi pomenita nekakšen izhod v sili ali nadomestek za neuspeh. Hkrati pa je Zven telesne tišine nekakšna past, v katero bi se utegnil ujeti dogodek v obliki plesa. Plesalca pravita, da skušata “ustvariti popolni trenutek s čakanjem, s poslušanjem, z odmevanjem (v drugem), z zvenenjem (v drugem)”, da bi našla “vznik plesnega”, hkrati pa to počneta s tolikšno mero diskretnega humorja, da njuna glorifikacija plesnega ideala kot nečesa zunajjezikovnega, polbožanskega deluje kot ironični komentar diskurza modernih plesnih avtopoetik.

Koncept, ideja: Kaja Lorenci
Avtorja predstave in izvajalca: Kaja Lorenci,Ivan Mijačević
Zvočna podoba: Kaja Lorenci, Ivan Mijačević
Kostumografija: Tomaž Tomljanović
Oblikovalec svetlobe: Jernej Lorenci
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana

Premiera: 31.3.2011 – Plesni Teater Ljubljana
Ponovitve: 1.4.2011 ob 20.00 – Plesni Teater Ljubljana
18. 9. 2012 – Ples-Rob-Središče, Mreža sodobnega plesa in Gibanica 2012 na turneji -SMEEL Ljubljana
27. 9. 2012 – Premik v Maribor, Platforma in Modul Dance – II. Gimnazija, Maribor (foto)
21.2.2013 – Festival Gibanica, dvorana Duše Počakja, Cankarjev dom
Gostovanje: 27. 4. 2014 – Platforma.hr, Plesni centar Tala, Zagreb (v vlogi Kaje Lorenci alternacija Katje Legin)

Medijski odzivi:

(…) Zven telesne tišine bi opredelila kot študijski plesni premislek, intelektualno poglabljanje v plesno materijo in raziskovanje procesne  nadgradnje, ko se skuša determinirati plesno formo v odnosu do soplesalca in do gledalca, tudi do samega sebe kot izvajalca; ko se plesalec nenehno sprašuje, kaj je njegov namen, kje je njegovo mesto in kdaj nastopi notranji poriv, ki rezultira v gibalni proces. (…)
Kaja Lorenci in Ivan Mijačević sta se odločila za skupen projekt, ki bi po Kajini ideji temeljil na idejnem izviru in procesu nastajanja plesne uprizoritve – kako med seboj plesalca komunicirata, kako sploh začenjata in kaj se ob nekem začetku zgodi. Ivan je dejal, da sta začenjala in začenjala, se vračala in se na koncu koncev odločila, da vse nastopajoče vmesne faze in nastale oblike tudi predstavita. Tako je nastala predstava, ki nima končne oblike, je ples začetkov in nepopolne zaključne forme, skratka plesna študija brez datiranega podpisa. Zven telesne tišine je intimni prostor dveh akterjev, dveh, ki iščeta, se prilagajata, se skušata zbližati, dveh oseb, ki bentita, se znata spodbujati in tolažiti, tudi dveh pogledov, ki se nenehno sprašujeta. Plesni ustvarjalci dodobra poznajo vse te v predstavi nakazane faze in procesne oblike nekega ustvarjanja ter novega nastajanja. In ker je uprizoritev Zven telesne tišine močno odvisna od medsebojnega čutenja in razpoloženja obeh nastopajočih, je lahko prav duhovito žlahtna ali nekoliko bolj hladno delujoča, in tokrat je zamegljeno obstala nekje vmes. (…)
Parada plesa, Ljubljana kot najlepše plesno mesto na svetu /Festival Gibanica in Mreža sodobnega plesa za uvod v plesno jesen, Daliborka Podboj  12. 10. 2012

Fotografije:

(galerija 1 – Saša Huzjak, galerija 2 – Nada Žgank)

 

Video