koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja, pedagog

Rodil se je 5. februarja 1963 v Trbovljah. S plesom se je začel ukvarjati že v osnovni šoli v Hrastniku, kot plesalec standardnih plesov in član folklorne skupine. Kot mladinec je ustanovil breakdance skupino Gumiflex, s katero je poleg priložnostnih nastopov ustvaril tudi dve gledališki predstavi. Več let je bil tudi član in vodja hrastniške folklorne skupine in bil hkrati tudi član folklorne skupine France Marolt v Ljubljani. Po srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani in hkrati začel profesionalno plesno kariero.
Njegovo vidnejše ustvarjanje se je začelo že leta 1986, ko se je pridružil Plesnemu teatru Ljubljana in kot del takratne avantgardne skupine pod vodstvom Ksenije Hribar sodeloval v vseh pomembnejših produkcijah. Med letoma 1990 in 1993 je v Bruslju sodeloval s svetovno znanim koreografom Wimom Vandekeybusom. Z njegovo skupino Ultima Vez je prekrižaril svetovne plesne in gledališke odre. Leta 1994 je ustanovil neprofitni zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih projektov VITKAR ter svojo skupino fizičnega teatra Fourklor. Zavod in skupina sta štiri leta delovala v Hrastniku, kjer so ugledale luč sveta tudi prve celovečerne plesno gledališke predstave.
Že vrsto let deluje tudi v gledališčih kot koreograf oz. svetovalec za gib (produkcije Slovenskega mladinskega gledališča, sarajevskega Narodnega pozorišta, skupine Betontanc…), deloval je kot pedagog (Srednja vzgojiteljska šola in Gimnazija – smer sodobni ples, študentska skupina Intakt, delavnice z mladimi…). Kot umetniški direktor vodi Mednarodni festival scenskih umetnosti Rdeči revirji v Zasavju.

AVTORSKE PREDSTAVE (koreografija, režija)

SODELOVANJA KOT KOREOGRAF, PLESALEC, PERFORMER

GLEDALIŠKE PRODUKCIJE (koreografija, svetovalec za odrski gib)

FILM, VIDEO

NAGRADE

Produkcijska hiša VITKAR zavod (dejavnosti in organizacija)

• organizacija in izvedba festivala sodobnega gledališča in plesa RDEČI REVIRJI od leta 2003 dalje
• produkcija predstav Rosane Hribar, Jane Menger, Gregorja Luštka, Tine Janežič in Sebastjana Stariča (…)
• organizacija in izvedba delavnic sodobnega cirkusa z Brunom Kiefom (zračna akrobatika), Volodio Lesluinom (tkanina in vrvi), Mitjo Samardžija (akrobatika) idr.

Skupino Fourklor zaznamuje predvsem njen ustanovitelj – Potočan, ki že od vsega začetka pri svojem delu razvija lastno poetiko. Zanj je značilen liričen in melanholičen pristop; v sebi združuje obvladovanje in posluh za različne umetniške medije, hkrati pa je izjemno odprt za sodelovanje s široko paleto soavtorjev. V zadnjem času se Branko Potočan posveča raziskovanju specifičnih prostorov izven teatra ter nadgrajevanju in prepletanju značilnega giba z elementi sodobnih cirkuških tehnik ter na ta način odpira vrata novim umetniškim praksam. Fizično gledališče Fourklor je od začetka estetsko prepoznavno po tipični gibalni podobi svojega vodje. S svojim pogledom in hkrati s svojo raznolikostjo je Potočan začrtal svojo smer v sodobnem plesu.

 

---

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

OBMOČJE ZA PEŠCE (2004)

»V plesnem solu Branka Potočana Območje za pešce, metafori za cono, v kateri se lahko izognemo mestnemu vrvežu, je utrip urbanega življenja mogoče čutiti drugače, bolj avtentično in prvinsko. To je območje, v katerem se posameznik lahko sprosti v počasnem gibanju in je mozaik nadrealizma, situacijske konfrontacije želenega in neizživetega z realnim, ki meša fikcijo s stvarnostjo.

»Območje za pešce poznamo v vseh večjih mestnih jedrih kot prostor, ki je namenjen izključno pešcem. V tem območju se ljudje prosto gibljejo, srečujejo in opazujejo dogajanje okrog sebe, ne da bi bili ogroženi od vseh vrst vozil, ki bi jim omejevala takšno gibanje. Je prostor, kjer življenje v mestu poteka v zamiku in doživlja drugačno čutenje urbanega utripa.
Pri meni se “območje za pešce” kot termin s svojo pomenljivo pomenskostjo pojavlja kot nujen dodatek našega vsakdana in predstavlja kontrapunkt stresnemu norenju od jutra do večera. S tem mentalno uravnavam psihosocialno ravnotežje. Tu se prepustimo domišljiji, da razširi svoja krila in nas ponese v ne slutene višave, kjer vladajo drugačni zakoni fizike in eksistiranja. To vidim kot varovalni ventil za sproščanje hotenj, želja, idej in potreb, ki smo jih ali jih še čutimo, hočemo, rabimo, želimo; pa tudi, če samo za trenutek in v zanosu fikcije. Ponavadi so to stvari, ki so v nasprotju s težo realnosti – lebdenje, letenje, valovanje …« Branko Potočan

SODELAVCI:

Avtor in koreograf: Branko Potočan
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovanje luči: Tomaž Štrucl
Produkcija: Cankarjev dom, 2004

GOSTOVANJA IN PONOVITVE:

S predstavo Območje za pešce se je v okviru mednarodne mreže Plesna avtocesta (Dance Roads) Branko Potočan v začetku leta 2004 predstavil v uglednih gledališčih v Evropi in Kanadi: v Cardiffu (Welsh Independent Dance, Chapter Arts Centre, Walles, Velika Britanija); Berlinu (Tanztage Berlin, Sophiensæle, Nemčija); Luksemburgu (Théâtre Danse et Mouvement); Istresu (Théâtre de l’Olivier, Francija); na Dunaju (dietheater Wien, Avstrija) in v Montrealu (Tangente, Quebec, Kanada).

2008-2015: september 2008 Dance Union Festival London, Velika Britanija; julij 2009 Festival Lesoleil Lanšprež Trebnje, Slovenija; december 2009 SARTR pozorište, Sarajevo, BIH; julij 2010 Festival plesa i neverbalnog kazališta Svetvičenat, Hrvaška; julij 2010 Festival FIAR Palmela, Portugalska; december 2010 Dom kulture, Kamnik; november 2011 Ratno pozorište, Sarajevo; november 2011 Mini teater, Ljubljana; junij 2012 KUD France Prešeren, Ljubljana; oktober 2012 Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana; november 2012 Gledališče Glej – Evropska noč gledališč, Ljubljana, Slovenija; december 2013 BITEF Teatar Beograd, Srbija; maj 2015 Plesni forum Celje, festival Korpus, Slovenija

IZ MEDIJEV:

»Solo Območje za pešce je lahkotna in sproščena miniatura, ki jo odlikujeta Potočanova izjemna domišljija in občutek za koreografijo ter izvedbo detajlov, kar nemalokrat izpelje s presenetljivimi in humornimi rešitvami. Območje za pešce je premišljeno strukturiran solo, v katerem Branko Potočan prepleta svoji najmočnejši koreografski prvini: gibalno detajliranost in odlično izvedbo.«
Mojca Kumerdej, Neznosna lahkost gibanja, Delo, 30. januar 2004

»Potočanov najnovejši solo učinkuje na formalni ravni sprva kot nekakšen zbir zanj značilnih koreografskih prijemov, ki pa jih avtor v nadaljevanju učinkovito nadgradi. Izjemno pomembno je, da predstavo v celoto veže očiten dogajalni tok, ki gledalca sprva povabi v strukturo, v nadaljevanju z oblico iskrivega humorja angažira njegov pogled, ga pospeši in usmeri v problematizacijo tako običajnega (»uličnega«) kot plesnega (»odrskega«) giba, začini z nekaj sijajnimi akrobatskimi domisleki in nato iz upočasnitve izpusti nazaj v »natempirano« realnost. Potočan v Območju za pešce odlično obvlada tako koreografijo kot izvedbo, osnovna ideja je premišljena, njen prenos na oder pa dovolj dovršen, zato velja solo kot celoto označiti za zelo dober.«
Anja Golob: Različno hitri pasovi, Večer, 6. februar 2004

»Čeprav nas tarejo dvomi, ali Branko Potočan še sodi med nadebudne ustvarjalce, ki naj bi jih razvažala avtocesta, naj rečemo, da se ji je Cankarjev dom pridružil s sijajem, z magijo, ki jo seva njegovo Območje za pešce. Potočan je seznam doslej preplesanih rekvizitov podaljšal za vrv, na kateri bingljajoč izkuša breztežnost in letenje, za pisarniški stol, na katerem izvaja prvine orodne telovadbe ter za telovadne kroge, na katerih ob pompozni muziki izvaja herojske poze in si celo, ob pomoči škripčevja, privošči stopiti na konice prstov in predriblati nekaj ženskih baletnih figur. Navzlic komičnemu zastavku, ki ga podkrepi izborna debilana Mitje Vrhovnika – Smrekarja, navzlic naporu in koncentraciji, se zdi, da od vragolij, ki jih uganja telo, distancirani Potočan leti z neverjetno lahkoto in spokojen, da si je našel začasno avtonomno cono. Vrhunski gibalni zalogaj. Priporočamo.“
Jaša Kramaršič Kacin; Plesna avtocesta, Rodeo: Blitz – Tanz, Mladina, 2. februar 2004

VIDEO – Območje za pešče

FOTOGRAFIJE

---

ZARJAVELE TROBENTE (2005)

Branka Potočana zanima predvsem vseobsežna interakcija: med človekom in njegovim okoljem, plesalci na odru, akterji in rekviziti, zgodbo in gibom, igro in glasbo, humorjem in resnico, umetnostjo in občinstvom. Kot da bi šlo za refleksijo vsakdanjega življenja in samorefleksijo telesa – ko telo spregovori brez besed. Plesne, gledališke, cirkuške in akrobatske prvine se prepletajo, povezujejo, združujejo in dajejo akterjem na odru širok repertoar gibov, s katerimi pripovedujejo zgodbo. Ta izhaja iz vsakdanjega življenja, a je estetizirana, umetniško obdelana. Tako tudi navadni, vsakdanji predmeti, kot so stol, palica in vrv, postanejo rekvizit in neločljivi del predstave in scene.

Tem idejam sledi tudi zadnja predstava Branka Potočana Zarjavele trobente. Mojstrsko obvladovanje telesa in tiha komunikacija s scenskimi rekviziti, ki od akterjev na odru zahteva prave akrobatske veščine, sta le en vidik Potočanove predstave. Zarjavele trobente se namreč igrajo z besedno zvezo »delati cirkus«, zato s sintezo sodobnega gledališča, življenja malih ljudi in cirkuške arene pričarajo cirkus po meri človeka – bistven je torej človek z osebnostjo, s specifičnimi znanji, z drugačnostmi in s telesom. Te kakovosti avtor obravnava in razvija minimalistično, s fellinijevskim humorjem in z militantno natančnostjo, kar odkriva čarobnost preprostih stvari in trenutkov. Hkrati te dogodke, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, ironično problematizira in refleksira s pomočjo tehničnih in obrtnih spretnosti sodobnega cirkusa.
Telesa plesalcev se gibljejo na tanki meji med metafiziko in zaljubljenostjo v lastno podobo ter raziskujejo prostor v vseh njegovih dimenzijah. Ta vsebuje cel spekter mikrokozmosov, ki jih z različnimi točkami plesalci odkrivajo s pomočjo predmetov in svojih teles.
V svet cirkusa, razumljenega tako v pomenu akrobatskih veščin kot odkrivanja cirkusa v človekovem življenju in njem, gledalca pospremi živa glasba, ki daje predstavi pridih spontanosti, improvizacije in razgibanosti. Breztežnostni prostor na odru pa vseskozi spreminja gledalčevo perspektivo, znotraj katere za trenutek izgubi tla pod nogami in se ujame v predstavo.

Kot navdih za predstavo Branko Potočan navaja pesem Tonina Carotoneja:
»E’ un mondo difficile/e vita intensa/felicita’ a momenti/e futuro incerto/il fuoco e l’acqua/con certa calma/serata di vento/e nostra piccola vita/e nostro grande cuore …«
»Zapleteni svet/ in intenzivno življenje/ sreča/ trenutki/ negotova prihodnost/ ogenj/ voda/ koncert tišine/ sonata vetra/ naše malo življenje/ in naše veliko srce …«

SODELAVCI:

Fourklor in Fourmore kvartet
Režija: Branko Potočan
Aistentka režije: Rebecca Murgi
Plesalci: Primož Bezjak, Borut Bučinel, Tina Janežič, Gregor Luštek, Jana Menger, Branko Potočan
Glasba – avtorji in izvajalci izvirne glasbe: Tibor Mihelič, Marko Brdnik, Boštjan Narat, Vasko Atanasovski
Scenografija: Branko Potočan (ideja); Jaka Mihelič, Sandi Mikluž (izvedba)
Kostumografija: Nataša Recer
Luč: Tomaž Štrucl
Produkcija: Zavod Vitkar in Cankarjev dom, 2005

GOSTOVANJA IN PONOVITVE:

Julij 2006: v Istrskem narodnem gledališču, na 12. mednarodnem gledališkem festivalu PUF v Pulju, Hrvaška; na Trgu Duomo v Čedadu, na 15. festivalu Mittelfest v Čedadu, Italija; oktober 2007: v Cluj-Napoca, na Mednarodnem festivalu eksperimentalnega gledališča v Romuniji

IZ MEDIJEV:

»Naslov predstave Zarjavele trobente, s katero skupina Fourklor začenja drugo desetletje, je njen vodja Branko Potočan, precedil iz spomina na otroštvo, ko so zarjavele trobente naznanjale prihod cirkusa med hrastniške knape. Izhodišče je nostalgičen pogled na otroško doživljanje cirkusa, v katerem je bilo »vse čisto brez pomena, pa tako zares«. (…) Potočan se je s skupino Fourklor osredotočil na tisto, v čemer je izrazno najmočnejši: na povezavo giba in scenskih rekvizitov ter na drobne, tudi nevarne gibalne domislice, ki jih je vseh šest plesalcev izvedlo izvrstno. Cirkuško atmosfero kot reminiscenco na doživetje klasičnega cirkusa v otroštvu v živo soustvarjajo štirje glasbeniki (Marko Brdnik, Tibor Mihelič, Boštjan Narat, Vasko Atanasovski), ki »cirkuško melodiko« avtorsko reinterpretirajo, obenem pa zvočno spremljajo posamične gibalne akcije. Osrednji rekviziti predstave so konstrukcija iz kovinskih drogov, po katerih se plesalci kot notne osminke vešče zapletajo in odpletajo, in pa posamični drogovi, ki jih uporabljajo kot plezalne drogove, bradljo, osupljivo je tudi njihovo hitro podajanje in kroženje nad glavami občinstva. Predstava vsebuje nekaj duhovitih gegov, zlasti v izvedbi moških plesalcev; denimo mečevanje z gumijastimi palicami, med katerim plesalca proizvajata preprosto melodijo, pa nekaj sekvenc, v katerih je rahlo ironiziran klasični cirkus, kot je izvedba čarovniških in hipnotizerskih trikov in po odru blodeče telo brez glave. (…) Predstavo poleg izvrstne gibalne in glasbene izvedbe nastopajočih odlikuje kar nekaj koreografskih domislic v odnosu z rekviziti – poleg drogov tudi s stropa obešene klovnovske palice, po ročajih katerih se v zraku sprehodi eden od nastopajočih – in pa svetlobno oblikovanje Tomaža Štrucla, ki je cirkuško atmosfero soustvaril s toplo, oranžno lučjo in premišljenimi osvetlitvami in zatemnitvami scenskih rekvizitov.«
Mojca Kumerdej: Sodobna interpretacija cirkusa, Delo, 15. septembra 2005

»Koreograf se torej ne sprašuje “zakaj” bi plesalci izvedli določeno akcijo, ampak predvsem “kaj” in “kako” to narediti. Njegov fokus je osredotočen izključno na to, kaj plesalec dela v danem trenutku in prostoru. Svoje delo razume kot igro z nekaj vnaprej določenimi pravili. Rekvizit postane podaljšek telesa, z njegovo pomočjo plesalec razširi gibalne zmožnosti, premaguje težnost in se mestoma znajde v nevarnih odrskih situacijah z elementi akrobatike. Ves koreografski in gibalni material je tokrat organiziran okoli dolgih kovinskih palic, s katerimi plesalci potujejo po prostoru, jih uporabijo kot bradlje, drogove, pa tudi kot izvor zvočnih efektov v natančnih dolgih zamahih. Te neštete plesne in gibalne variacije so pogosto tudi nenavadne in presenetljivo inventivne, vendar se vsa ta plesna kombinatorika v drugem delu predstave vsaj delno že tudi izpoje. Najbolj navdušujoč je začetek, ko pred zagrnjeno zaveso v snopu svetlobe pristopiclja možic brez glave, potem se prizorišče odpre in na odru ugledamo bleščečo se konstrukcijo iz palic, po kateri se počasi spuščajo plesalci, osvetljeni s prelivajočo se barvno svetlobo. (…) Intenzivna plesna prezenca (predvsem pri Jani Menger, Tini Janežič in Primožu Bezjaku) nekoliko pomlajene ekipe plesalcev in Potočanova specifična plesnost v energični izvedbi duetov, solističnih nastopov in skupinskih koreografij izžarevata avtentičen šarm in vitalnost.«
Amelia Kraigher: Palica kot sedmi plesalec, Večer, 21. september 2005

FOTOGRAFIJE