Branko Potočan

koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja, pedagog

Branko.Potocan.1

Branko Potočan

Rodil se je 5. februarja 1963 v Trbovljah. S plesom se je začel ukvarjati že v osnovni šoli v Hrastniku, kot plesalec standardnih plesov in član folklorne skupine. Kot mladinec je ustanovil breakdance skupino Gumiflex, s katero je poleg priložnostnih nastopov ustvaril tudi dve gledališki predstavi. Več let je bil tudi član in vodja hrastniške folklorne skupine in bil hkrati tudi član folklorne skupine France Marolt v Ljubljani. Po srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani in hkrati začel profesionalno plesno kariero.
Njegovo vidnejše ustvarjanje se je začelo že leta 1986, ko se je pridružil Plesnemu teatru Ljubljana in kot del takratne avantgardne skupine pod vodstvom Ksenije Hribar sodeloval v vseh pomembnejših produkcijah. Med letoma 1990 in 1993 je v Bruslju sodeloval s svetovno znanim koreografom Wimom Vandekeybusom. Z njegovo skupino Ultima Vez je prekrižaril svetovne plesne in gledališke odre. Leta 1994 je ustanovil neprofitni zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih projektov VITKAR ter svojo skupino fizičnega teatra Fourklor. Zavod in skupina sta štiri leta delovala v Hrastniku, kjer so ugledale luč sveta tudi prve celovečerne plesno gledališke predstave.
Že vrsto let deluje tudi v gledališčih kot koreograf oz. svetovalec za gib (produkcije Slovenskega mladinskega gledališča, sarajevskega Narodnega pozorišta, skupine Betontanc…), deloval je kot pedagog (Srednja vzgojiteljska šola in Gimnazija – smer sodobni ples, študentska skupina Intakt, delavnice z mladimi…). Kot umetniški direktor vodi Mednarodni festival scenskih umetnosti Rdeči revirji v Zasavju.

AVTORSKE PREDSTAVE (koreografija, režija)

2017 PRIJATELJ, POSTOJ IN POGLEJ, plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – SMEEL
2016 ŽEPI POLNI ZVEZD, ples.-gled. cirkuška predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Cankarjev dom (video)
Mali plesni simpozij: "Poezija" koreografa in plesalca Branka Potočana (30 let delovanja) – Cankarjev dom
2015 MORALA JE SAMA (Jaz grem pa peš), plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – SMEEL
VSI JUNAKI ZBRANI (D. Potočnjak), gledališko-gibalna predstava, Slovensko mladinsko gledališče – SMG
2014 SOLO ZA DVA (Tudi počasi se daleč pride, kaj šele če bi stekli), Vitkar zavod, Stara mestna elektrarna
CIRKUS NA MESEC, sklop cirkuško-plesnih predstav, Fourklor, prod. Vitkar zavod – KUD France Prešeren
2013 SIJAJ, plesno-gledališka dvorana, Fourklor, Vitkar zavod in CD – Cankarjev dom Ljubljana
2012 OČETJE IN SINOVI, plesno-gledališka predstava, prod. Vitkar zavod – SMEEL (video)
GENERACIJE, otvoritev festivala (soavtor M. Farič), prod. Flota & Stekli psi, EPK – Front@, Murska Sobota
2011 IGRALE SU DELIJE, plesno-gledališka predstava, Bitef Dance Company – Bitef teatar, Srbija
2010 SKOZI OČI DOTIKA, plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Ex Ponto, CD (video)
PESMI Z LISTKA, pesniško-plesno-gledališki solo, prod. Vitkar zavod – SMEEL
2009 NA DRUGI STRANI NAGAJIVEGA POGLEDA, plesno-gled. predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – SMEEL
MANNERSACHE, plesno-gledališka predstava (soavtor: Andrejs Jarovojs), prod. United Intimacy & Vitkar Zavod – Festival Miasto, Legnica, Poljska; 2010 – Latvian Theatre Showcase, Gertrudes Street Theatre, Riga, Latvija (video)
2008 O SOLO TRIO! (O solo mio in V tretje gre Rado!), ples.-gled. pred., Fourklor, prod. Vitkar zavod – SMEEL
GLEJ GA ZLOMKA!, plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – SMEEL (video)
2006 REKEL NI NIČ, A ODŠEL JE KOT DA BI VSE POVEDAL, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Cankarjev dom
2005 ZARJAVELE TROBENTE, plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Cankarjev dom
KRATKE ZGODBE, plesno-gled. predstava ob desetletnici skupine Fourklor, prod. Vitkar zavod – SMEEL
2004 HITRA ZGODBA, plesna predstava (soavtorica Sanja Nešković); prod. Bunker in CD – Cankarjev dom (video)
KEKEC (Vandot/Potočnjak, Grad), gibalna premetanka za otroke – Slovensko mladinsko gledališče
OBMOČJE ZA PEŠCE, plesni solo, mednarodni projekt Dance Roads, koprod. CD – Cardiff, VB (video)
2003 NEKJE VMES, interaktivna plesno-gled. predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Cankarjev dom
NA SVOJI ZEMLJI, plesno-gledališka predstava z mladimi, prod. Vitkar zavod – PTL
2002 UKRADENA PESEM, plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Cankarjev dom
2001 PERKMANDELJC, DUH KI IZGINJA, plesno-gled. predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Cankarjev dom
2000 VRATA, plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Cankarjev dom
1999 KOT LANSKI SNEG, plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod -Delavski dom Hrastnik
1998 MELANHOLIČNE MISLI, plesno-gledališka predstava, Fourklor, prod. Vitkar zavod – Cankarjev dom
1997 KO SI ŠE NISMO LAGALI, VSAJ NE TOLIKO, plesno-gled. pred., Fourklor, prod. Vitkar zavod – DD Hrastnik
1996 SANJAM SPOMIN, A SE SPOMINJAM SANJ, plesno-gled. pred., Fourklor, prod. Vitkar zavod – DD Hrastnik
1994 KDO JE NARISAL STANKU SKAKALNICO, plesno-gled. pred., Fourklor, prod. Vitkar zavod – DD Hrastnik

SODELOVANJA KOT KOREOGRAF, PLESALEC, PERFORMER

2017 #MANIFESTO, Andrej Tomše in Hristina Vasić Tomše, EX-teater – Mini teater, LJ (svetovalec za gib)
2016 ÜBERŠKRIP, Katja Perat, Katarina Rešek, Jelena Rusjan, SMG – Stara pošta, SMG (koreografija)
2015 ROSE V DEŽELI CIRKUSA, KD Priden Možic/Vitkar – Dom kulture Kamnik (ples, koreografija)
DINAMIČNO RAVNOTEŽJE,  avtorica Katjuša Kovačič – dvorana Duše Počkaj, CD (svetovalec za gib)
2014 PISTA SVETA, Betontanc, Bunker, Stara mestna elektrarna (soustvarjalec in izvajalec)
2012 AVDICIJA ZA ŽIVLJENJE, Betontanc & The Original Tempo, prod. Bunker in EPK (soustvarjalec in izvajalec)
2009 MOŽDA SMO MI MIKI MAUS, Betontanc in Beograjsko narodno gledališče (soustvarjalec)
2008 MARŠ IZ LJUBEZNI, Betontanc; prod. Bunker zavod; (soustvarjalec in izvajalec)
2007 DANCE OR DIE, Betontanc; prod. Bunker zavod, SMG (kor. v soavtorstvu z Matjažem Brinovcem, izvajalec)
2006 LV: SHOW YOUR FACE!, Betontanc & Umka, prod. Bunker (koreograf), video
HREPENENJA, Brecht/Weill, glasbeno gledališki projekt Vite Mavrič, Cafe teater in MGL, (koreograf)
2004 WRESTLING DOSTOIEVSKY, Betontanc, rež. Matjaž Pograjc, prod. Bunker; (koreograf in plesalec)
2002 MAISON DE RENDES-VOUS, Betontanc, rež. Matjaž Pograjc, prod. Bunker; (koreograf in plesalec)
POŽELENJE, rež. Sebastjan Starič, prod. Vitkar zavod in Cankarjev dom; (soustvarjalec in plesalec)
2000 POLNOČNI RABLJEV LET, Betontanc, rež. Matjaž Pograjc, prod. Bunker (koreograf in plesalec)
1999 SKRIVNI SEZNAM SONČNIH DNI, Betontanc, rež. Matjaž Pograjc, prod. Bunker (soustvarjalec in izvajalec)
1997 NA TREH STRANEH NEBA, Betontanc, rež. Matjaž Pograjc, prod. Bunker (izvajalec)
POVODNI MOŽ, glasbeno-plesno-lutkovna predstava, rež. Helena Šobar Zajc, EMK Ljubljana (koreograf)
1995 KNOW YOUR ENEMY!, Betontanc, rež. Matjaž Pograjc, prod. Bunker (izvajalec)
1991 IMMER DAS SELBE GELOGEN, kor. Wim Vandekeybus, Ultima Vez, Bruselj (plesalec)
1990 LE POIDS DE LA MAIN, kor. Wim Vandekeybus, Ultima Vez, Bruselj (plesalec)
TRIO FOR BOYS, kor. Wim Vandekeybus, Ultima Vez, Bruselj (plesalec)
MOVENS, kor. Iztok Kovač, Gledališče Glej (plesalec)
1993 SEE ME AND SUFFER, kor. Simone Sandroni, prod. Ernesto, Bruselj
1989 BIKEC FERDINAND, kor. Ksenija Hribar, prod. PTL, CD (plesalec)
ŠEHEREZADA, rež. Tomaž Pandur, Slovensko mladinsko gledališče (plesalec)
TRAVIATA, kor. Hose Besprozvany, OKC Zagreb (plesalec)
1988 PANOPTIKUM, kor. Brane Završan in PTL, prod. PTL, Španski borci (plesalec)
STROJ HAMLET, rež. Matjaž Zupančič, gledališče GLEJ (izvajalec)
1987 NOSTALGIJA, kor. Ksenija Hribar, prod. PTL, CD (plesalec)
1886 ALPSKO SANJARJENJE, kor. Ksenija Hribar, prod. PTL, CD (plesalec)

GLEDALIŠKE PRODUKCIJE (koreografija, svetovalec za odrski gib)

2017 SLOVENSKA POPEVKA (G. Strniša), gledališki koncert, r.: Matjaž Pograjc – Slovensko mladinsko gledališče
V 80 DNEH OKOLI SVETA (J. Verne), r.: Matjaž Pograjc, Hrvatsko Narodno kazalište, Rijeka, Hrvaška
NEVIDLJIVI (T. Štivičić), r.: Matjaž Pograjc, Gradsko dramsko kazalište Gavella, Zagreb, Hrvaška
PETER PAN (J. M. Barrie/Jera Ivanc), r.: Yulia Roschina, LGL – Šentjakobski oder, LGL Ljubljana
2016 ČLOVEŠKI FAKTOR (B. Moukarzel), r.: Matjaž Pograjc – Slovensko mladinsko gledališče
20000 MILJ POD MORJEM (J. Verne), r.: Matjaž Pograjc – Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
2015 ROKOVA MODRINA (B. Videmšek), r.: Matjaž Pograjc – Slovensko mladinsko gledališče (video)
KRVAVA GORA (G. Brazel), r.: Matjaž Pograjc – SNG Nova Gorica
2014 TAJNA DŽEMA OD MALINA, r.: Karim Zaimović, SARTR, Narodno pozorište Sarajevo
AMOR OMNIA VINCIT* (P. O. Enquist/B. M. Pograjc), r.: Matjaž Pograjc, Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
PEPELKA (S. Semenič), r.: Ivana Djilas, Lutkovno gledališče Ljubljana – Šentjakobski oder LGL
2013 PAVLA NAD PREPADOM (A. E. Skubic), r.: Matjaž Pograjc – Slovensko mladinsko gledališče
GREMO VSI!, r.: Mare Bulc, prod. Maska – SMEEL (video)
ŽENSKE NA ROBU ŽIVČNEGA ZLOMA (J. Lane, D. Yazbek/P. Almodóvar), r.: Diego de Brea – MGL (video)
2010 DO NAZGA (T. McNally, D. Yazbek), r.: Matjaž Pograjc- Špas teater Mengeš
MALI DIKTATOR (A. Jaklič, T. Zinajić), r.: Tijana Zinajić – Šentjakobsko gledališče Ljubljana
OLIVER TWIST (C. Dickens/B. M. Pograjc), r.: Matjaž Pograjc – Slovensko mladinsko gledališče (video)
2009 PEKLENSKA POMARANČA (A. Burgess), r.: Matjaž Pograjc – Slovensko mladinsko gledališče (video)
ZNAMKE, NAKAR ŠE EMILIJA (D. Jovanović), r.: Jaka Ivanc – Gledališče Koper
ZLATOROG (V. Parma), r.: Vito Taufer – SNG opera Maribor
2008 ZA PRGIŠČE ŠEKSPIRJA (I. Lovrić), r.: Matjaž Pograjc – Slovensko mladinsko gledališče
VIHAR (W. Shakespeare), r.: Vito Taufer; SMG Ljubljana, SNG Drama Maribor, SSG Trst – Cankarjev dom
2004 LULUBAJ (Wedekin/D. Doberšek, B. Jordan, N. Matjašec), r.: Matjaž Pograjc – SMG
2003 MILO ZA DRAGO (W. Shakespeare/A. Kurt), r.: Aleš Kurt – Narodno pozorište Sarajevo
PLAY IT AGAIN, CALIGULA (A. Camus), r.: Matjaž Pograjc – Slovensko mladinsko gledališče
FIGAROVA ŽENIDBA, opera, r.: Nenad Prokić – Narodno pozorište Sarajevo, BiH
2002 PREGANJANJE IN UMOR JEAN-PAULA MARATA (P. Weiss), r.: Matjaž Pograjc – SMG
1999 KDO SE BOJI TENNESSEEJA WILLIAMSA?, r.: Matjaž Pograjc, Slovensko mladinsko gledališče
1997 TIRZA (D. Z. Frey), r.: Matjaž Pograjc, Slovensko mladinsko gledališče
KALIGULA (A. Camus), r.: Sebastijan Horvat – Mestno gledališče ljubljansko
1990 BRIGADE LEPOTE, r.: Vlado. G. Repnik, Gledališče Helios – Cankarjev dom (video)

FILM, VIDEO

2017 KO SEM SE POGLEDALA NAVZDOL, kratki film, rež. in kor. Branko Potočan, prod. Sever in Sever
2008 ZA KONEC ČASA, video, rež. Ema Kugler, prod. ZANK in VPK (igralec)
2003 KJE SO TISTE STEZICE …, kratki film, rež. Katarina Nikolov, scenarij in kor. Branko Potočan; prod. VPK
1995 NO BRAINS NO TUMORS, video spot skupine 2227, rež. Mirko Simčič, Strip Core & VPK (plesalec)
POVODNI MOŽ, študijski kratki igrani film, rež.: Urška Žnideršič (plesalec z Jano Menger)
1992 LA MENTIRA, plesni video, kor. Wim Vandekeybus, Ultima Vez, Bruselj (plesalec)

NAGRADE

2011 Nagrada Oblak strokovne žirije na mednarodnem festivalu PUF v Puli je za predstavo Skozi oči dotika
2009 Bronasto priznanje Občine Hrastnik za delo in uspehe na kulturnem področju
2007 Glavna nagrada publike na festivalu GIBANICA za predstavo Zarjavele trobente
2004 Nagrada za režijo na 14. festivalu za otroke, Kotor, Črna gora za predstavo Kekec 
2005 Zlata paličica nacionalnega festivala uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade za režijo predstave Kekec
Povodni mož – posebna nagrada za celoletni koreografski opus 2004 – Nekje vmes, Wrestling Dostojevski, Območje za pešce, Kekec, Hitra zgodba
1998 Posebna nagrada žirije, MESS Sarajevo za predstavo Melanholične misli
1997 Nagrada na festivalu alternativnih in novih gledališč INFANT Novi Sad za predstavo Sanjam spomin, a se spominjam sanj
1996 Zlata ptica za predstavo Sanjam spomin, a se spominjam sanj

Produkcijska hiša VITKAR zavod (dejavnosti in organizacija)

  • organizacija in izvedba festivala sodobnega gledališča in plesa RDEČI REVIRJI od leta 2003 dalje
  • produkcija predstav Rosane Hribar, Jane Menger, Gregorja Luštka, Tine Janežič in Sebastjana Stariča (…)
  • organizacija in izvedba delavnic sodobnega cirkusa z Brunom Kiefom (zračna akrobatika), Volodio Lesluinom (tkanina in vrvi), Mitjo Samardžija (akrobatika) idr.

Skupino Fourklor zaznamuje predvsem njen ustanovitelj – Potočan, ki že od vsega začetka pri svojem delu razvija lastno poetiko. Zanj je značilen liričen in melanholičen pristop; v sebi združuje obvladovanje in posluh za različne umetniške medije, hkrati pa je izjemno odprt za sodelovanje s široko paleto soavtorjev. V zadnjem času se Branko Potočan posveča raziskovanju specifičnih prostorov izven teatra ter nadgrajevanju in prepletanju značilnega giba z elementi sodobnih cirkuških tehnik ter na ta način odpira vrata novim umetniškim praksam. Fizično gledališče Fourklor je od začetka estetsko prepoznavno po tipični gibalni podobi svojega vodje. S svojim pogledom in hkrati s svojo raznolikostjo je Potočan začrtal svojo smer v sodobnem plesu.

 


PODROBNEJE O PREDSTAVAH

OBMOČJE ZA PEŠCE (2004)

»V plesnem solu Branka Potočana Območje za pešce, metafori za cono, v kateri se lahko izognemo mestnemu vrvežu, je utrip urbanega življenja mogoče čutiti drugače, bolj avtentično in prvinsko. To je območje, v katerem se posameznik lahko sprosti v počasnem gibanju in je mozaik nadrealizma, situacijske konfrontacije želenega in neizživetega z realnim, ki meša fikcijo s stvarnostjo.

»Območje za pešce poznamo v vseh večjih mestnih jedrih kot prostor, ki je namenjen izključno pešcem. V tem območju se ljudje prosto gibljejo, srečujejo in opazujejo dogajanje okrog sebe, ne da bi bili ogroženi od vseh vrst vozil, ki bi jim omejevala takšno gibanje. Je prostor, kjer življenje v mestu poteka v zamiku in doživlja drugačno čutenje urbanega utripa.
Pri meni se “območje za pešce” kot termin s svojo pomenljivo pomenskostjo pojavlja kot nujen dodatek našega vsakdana in predstavlja kontrapunkt stresnemu norenju od jutra do večera. S tem mentalno uravnavam psihosocialno ravnotežje. Tu se prepustimo domišljiji, da razširi svoja krila in nas ponese v ne slutene višave, kjer vladajo drugačni zakoni fizike in eksistiranja. To vidim kot varovalni ventil za sproščanje hotenj, želja, idej in potreb, ki smo jih ali jih še čutimo, hočemo, rabimo, želimo; pa tudi, če samo za trenutek in v zanosu fikcije. Ponavadi so to stvari, ki so v nasprotju s težo realnosti – lebdenje, letenje, valovanje …« Branko Potočan

SODELAVCI:

Avtor in koreograf: Branko Potočan
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovanje luči: Tomaž Štrucl
Produkcija: Cankarjev dom, 2004

GOSTOVANJA IN PONOVITVE:

S predstavo Območje za pešce se je v okviru mednarodne mreže Plesna avtocesta (Dance Roads) Branko Potočan v začetku leta 2004 predstavil v uglednih gledališčih v Evropi in Kanadi: v Cardiffu (Welsh Independent Dance, Chapter Arts Centre, Walles, Velika Britanija); Berlinu (Tanztage Berlin, Sophiensæle, Nemčija); Luksemburgu (Théâtre Danse et Mouvement); Istresu (Théâtre de l’Olivier, Francija); na Dunaju (dietheater Wien, Avstrija) in v Montrealu (Tangente, Quebec, Kanada).

2008-2015: september 2008 Dance Union Festival London, Velika Britanija; julij 2009 Festival Lesoleil Lanšprež Trebnje, Slovenija; december 2009 SARTR pozorište, Sarajevo, BIH; julij 2010 Festival plesa i neverbalnog kazališta Svetvičenat, Hrvaška; julij 2010 Festival FIAR Palmela, Portugalska; december 2010 Dom kulture, Kamnik; november 2011 Ratno pozorište, Sarajevo; november 2011 Mini teater, Ljubljana; junij 2012 KUD France Prešeren, Ljubljana; oktober 2012 Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana; november 2012 Gledališče Glej – Evropska noč gledališč, Ljubljana, Slovenija; december 2013 BITEF Teatar Beograd, Srbija; maj 2015 Plesni forum Celje, festival Korpus, Slovenija

IZ MEDIJEV:

»Solo Območje za pešce je lahkotna in sproščena miniatura, ki jo odlikujeta Potočanova izjemna domišljija in občutek za koreografijo ter izvedbo detajlov, kar nemalokrat izpelje s presenetljivimi in humornimi rešitvami. Območje za pešce je premišljeno strukturiran solo, v katerem Branko Potočan prepleta svoji najmočnejši koreografski prvini: gibalno detajliranost in odlično izvedbo.«
Mojca Kumerdej, Neznosna lahkost gibanja, Delo, 30. januar 2004

»Potočanov najnovejši solo učinkuje na formalni ravni sprva kot nekakšen zbir zanj značilnih koreografskih prijemov, ki pa jih avtor v nadaljevanju učinkovito nadgradi. Izjemno pomembno je, da predstavo v celoto veže očiten dogajalni tok, ki gledalca sprva povabi v strukturo, v nadaljevanju z oblico iskrivega humorja angažira njegov pogled, ga pospeši in usmeri v problematizacijo tako običajnega (»uličnega«) kot plesnega (»odrskega«) giba, začini z nekaj sijajnimi akrobatskimi domisleki in nato iz upočasnitve izpusti nazaj v »natempirano« realnost. Potočan v Območju za pešce odlično obvlada tako koreografijo kot izvedbo, osnovna ideja je premišljena, njen prenos na oder pa dovolj dovršen, zato velja solo kot celoto označiti za zelo dober.«
Anja Golob: Različno hitri pasovi, Večer, 6. februar 2004

»Čeprav nas tarejo dvomi, ali Branko Potočan še sodi med nadebudne ustvarjalce, ki naj bi jih razvažala avtocesta, naj rečemo, da se ji je Cankarjev dom pridružil s sijajem, z magijo, ki jo seva njegovo Območje za pešce. Potočan je seznam doslej preplesanih rekvizitov podaljšal za vrv, na kateri bingljajoč izkuša breztežnost in letenje, za pisarniški stol, na katerem izvaja prvine orodne telovadbe ter za telovadne kroge, na katerih ob pompozni muziki izvaja herojske poze in si celo, ob pomoči škripčevja, privošči stopiti na konice prstov in predriblati nekaj ženskih baletnih figur. Navzlic komičnemu zastavku, ki ga podkrepi izborna debilana Mitje Vrhovnika – Smrekarja, navzlic naporu in koncentraciji, se zdi, da od vragolij, ki jih uganja telo, distancirani Potočan leti z neverjetno lahkoto in spokojen, da si je našel začasno avtonomno cono. Vrhunski gibalni zalogaj. Priporočamo.“
Jaša Kramaršič Kacin; Plesna avtocesta, Rodeo: Blitz – Tanz, Mladina, 2. februar 2004

VIDEO – Območje za pešče

FOTOGRAFIJE


ZARJAVELE TROBENTE (2005)

Branka Potočana zanima predvsem vseobsežna interakcija: med človekom in njegovim okoljem, plesalci na odru, akterji in rekviziti, zgodbo in gibom, igro in glasbo, humorjem in resnico, umetnostjo in občinstvom. Kot da bi šlo za refleksijo vsakdanjega življenja in samorefleksijo telesa – ko telo spregovori brez besed. Plesne, gledališke, cirkuške in akrobatske prvine se prepletajo, povezujejo, združujejo in dajejo akterjem na odru širok repertoar gibov, s katerimi pripovedujejo zgodbo. Ta izhaja iz vsakdanjega življenja, a je estetizirana, umetniško obdelana. Tako tudi navadni, vsakdanji predmeti, kot so stol, palica in vrv, postanejo rekvizit in neločljivi del predstave in scene.

Tem idejam sledi tudi zadnja predstava Branka Potočana Zarjavele trobente. Mojstrsko obvladovanje telesa in tiha komunikacija s scenskimi rekviziti, ki od akterjev na odru zahteva prave akrobatske veščine, sta le en vidik Potočanove predstave. Zarjavele trobente se namreč igrajo z besedno zvezo »delati cirkus«, zato s sintezo sodobnega gledališča, življenja malih ljudi in cirkuške arene pričarajo cirkus po meri človeka – bistven je torej človek z osebnostjo, s specifičnimi znanji, z drugačnostmi in s telesom. Te kakovosti avtor obravnava in razvija minimalistično, s fellinijevskim humorjem in z militantno natančnostjo, kar odkriva čarobnost preprostih stvari in trenutkov. Hkrati te dogodke, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, ironično problematizira in refleksira s pomočjo tehničnih in obrtnih spretnosti sodobnega cirkusa.
Telesa plesalcev se gibljejo na tanki meji med metafiziko in zaljubljenostjo v lastno podobo ter raziskujejo prostor v vseh njegovih dimenzijah. Ta vsebuje cel spekter mikrokozmosov, ki jih z različnimi točkami plesalci odkrivajo s pomočjo predmetov in svojih teles.
V svet cirkusa, razumljenega tako v pomenu akrobatskih veščin kot odkrivanja cirkusa v človekovem življenju in njem, gledalca pospremi živa glasba, ki daje predstavi pridih spontanosti, improvizacije in razgibanosti. Breztežnostni prostor na odru pa vseskozi spreminja gledalčevo perspektivo, znotraj katere za trenutek izgubi tla pod nogami in se ujame v predstavo.

Kot navdih za predstavo Branko Potočan navaja pesem Tonina Carotoneja:
»E’ un mondo difficile/e vita intensa/felicita’ a momenti/e futuro incerto/il fuoco e l’acqua/con certa calma/serata di vento/e nostra piccola vita/e nostro grande cuore …«
»Zapleteni svet/ in intenzivno življenje/ sreča/ trenutki/ negotova prihodnost/ ogenj/ voda/ koncert tišine/ sonata vetra/ naše malo življenje/ in naše veliko srce …«

SODELAVCI:

Fourklor in Fourmore kvartet
Režija: Branko Potočan
Aistentka režije: Rebecca Murgi
Plesalci: Primož Bezjak, Borut Bučinel, Tina Janežič, Gregor Luštek, Jana Menger, Branko Potočan
Glasba – avtorji in izvajalci izvirne glasbe: Tibor Mihelič, Marko Brdnik, Boštjan Narat, Vasko Atanasovski
Scenografija: Branko Potočan (ideja); Jaka Mihelič, Sandi Mikluž (izvedba)
Kostumografija: Nataša Recer
Luč: Tomaž Štrucl
Produkcija: Zavod Vitkar in Cankarjev dom, 2005

GOSTOVANJA IN PONOVITVE:

Julij 2006: v Istrskem narodnem gledališču, na 12. mednarodnem gledališkem festivalu PUF v Pulju, Hrvaška; na Trgu Duomo v Čedadu, na 15. festivalu Mittelfest v Čedadu, Italija; oktober 2007: v Cluj-Napoca, na Mednarodnem festivalu eksperimentalnega gledališča v Romuniji

IZ MEDIJEV:

»Naslov predstave Zarjavele trobente, s katero skupina Fourklor začenja drugo desetletje, je njen vodja Branko Potočan, precedil iz spomina na otroštvo, ko so zarjavele trobente naznanjale prihod cirkusa med hrastniške knape. Izhodišče je nostalgičen pogled na otroško doživljanje cirkusa, v katerem je bilo »vse čisto brez pomena, pa tako zares«. (…) Potočan se je s skupino Fourklor osredotočil na tisto, v čemer je izrazno najmočnejši: na povezavo giba in scenskih rekvizitov ter na drobne, tudi nevarne gibalne domislice, ki jih je vseh šest plesalcev izvedlo izvrstno. Cirkuško atmosfero kot reminiscenco na doživetje klasičnega cirkusa v otroštvu v živo soustvarjajo štirje glasbeniki (Marko Brdnik, Tibor Mihelič, Boštjan Narat, Vasko Atanasovski), ki »cirkuško melodiko« avtorsko reinterpretirajo, obenem pa zvočno spremljajo posamične gibalne akcije. Osrednji rekviziti predstave so konstrukcija iz kovinskih drogov, po katerih se plesalci kot notne osminke vešče zapletajo in odpletajo, in pa posamični drogovi, ki jih uporabljajo kot plezalne drogove, bradljo, osupljivo je tudi njihovo hitro podajanje in kroženje nad glavami občinstva. Predstava vsebuje nekaj duhovitih gegov, zlasti v izvedbi moških plesalcev; denimo mečevanje z gumijastimi palicami, med katerim plesalca proizvajata preprosto melodijo, pa nekaj sekvenc, v katerih je rahlo ironiziran klasični cirkus, kot je izvedba čarovniških in hipnotizerskih trikov in po odru blodeče telo brez glave. (…) Predstavo poleg izvrstne gibalne in glasbene izvedbe nastopajočih odlikuje kar nekaj koreografskih domislic v odnosu z rekviziti – poleg drogov tudi s stropa obešene klovnovske palice, po ročajih katerih se v zraku sprehodi eden od nastopajočih – in pa svetlobno oblikovanje Tomaža Štrucla, ki je cirkuško atmosfero soustvaril s toplo, oranžno lučjo in premišljenimi osvetlitvami in zatemnitvami scenskih rekvizitov.«
Mojca Kumerdej: Sodobna interpretacija cirkusa, Delo, 15. septembra 2005

»Koreograf se torej ne sprašuje “zakaj” bi plesalci izvedli določeno akcijo, ampak predvsem “kaj” in “kako” to narediti. Njegov fokus je osredotočen izključno na to, kaj plesalec dela v danem trenutku in prostoru. Svoje delo razume kot igro z nekaj vnaprej določenimi pravili. Rekvizit postane podaljšek telesa, z njegovo pomočjo plesalec razširi gibalne zmožnosti, premaguje težnost in se mestoma znajde v nevarnih odrskih situacijah z elementi akrobatike. Ves koreografski in gibalni material je tokrat organiziran okoli dolgih kovinskih palic, s katerimi plesalci potujejo po prostoru, jih uporabijo kot bradlje, drogove, pa tudi kot izvor zvočnih efektov v natančnih dolgih zamahih. Te neštete plesne in gibalne variacije so pogosto tudi nenavadne in presenetljivo inventivne, vendar se vsa ta plesna kombinatorika v drugem delu predstave vsaj delno že tudi izpoje. Najbolj navdušujoč je začetek, ko pred zagrnjeno zaveso v snopu svetlobe pristopiclja možic brez glave, potem se prizorišče odpre in na odru ugledamo bleščečo se konstrukcijo iz palic, po kateri se počasi spuščajo plesalci, osvetljeni s prelivajočo se barvno svetlobo. (…) Intenzivna plesna prezenca (predvsem pri Jani Menger, Tini Janežič in Primožu Bezjaku) nekoliko pomlajene ekipe plesalcev in Potočanova specifična plesnost v energični izvedbi duetov, solističnih nastopov in skupinskih koreografij izžarevata avtentičen šarm in vitalnost.«
Amelia Kraigher: Palica kot sedmi plesalec, Večer, 21. september 2005

FOTOGRAFIJE